DL: Naročnica meseca Marjeta Colnar - Knjige požira, televizije ne gleda

23.4.2024 | 13:00

Marjeta Colnar

Pravi, da sta, dokler je bil mož še živ, kdaj gledala tudi televizijo in komentirala videno, po njegovi smrti pred dvema letoma televizije skoraj ne prižge več, pač pa ogromno bere: »Knjig ne berem, ampak jih požiram, pa tudi Dolenjski list rada berem. Začnem ga brati na zadnji strani s portretom tedna, temu sledijo osmrtnice, rubrika Halo, tukaj je bralec Dolenjca! in zgodbe o ljudeh. Tudi komentar rada preberem. Luzar stvari bolj zavije, Vidmar pa je vedno bolj neposreden. Tudi kronika me zanima in rubrika Iz naših občin, še posebej tisto na rumeni podlagi in Ena gospa,« pravi naša tokratna naročnica meseca, ki tudi zelo rada rešuje križanke.

Njeno krstno ime je sicer Marija, a je tako ni nikoli nihče klical, pravi. Doma je s Potov Vrha, sedem let osnovne šole je obiskovala na Malem Slatniku, osmi razred pa v mestu. Potem so starši odločili, da bo ostala doma, saj sta bila onadva že stara in utrujena, še posebej oče, ki je bil med vojno v internaciji na Rabu, brat pa se je zaposlil v IMV-ju.

»Želela sem iti naprej v šole, a je, kar je. Še posebej mi je žal, da nisem skusila študentskega življenja. Nekaj časa sem bila doma, potem mi je pa Lenartov Miro ‘zrihtal’ službo v Krki, v proizvodnji antibiotikov. Tam sem dočakala upokojitev, za kar sem zelo vesela, saj imam svoj denar in sem neodvisna,« pove Marjeta.

S Potov Vrha se je omožila v Lešnico, k Colnarjevim. Z možem, ki je bil trinajst let starejši, sta imela pet otrok, danes pa se Marjeta pohvali s šestnajstimi vnuki in štirimi pravnuki. Ko sta se poročila, si je ona želela novo hišo, a jo je mož prepričal, da sta dala prednost novemu hlevu, svinjakom in seniku, šele potem je prišla na vrsto hiša, ki jo je on praktično zgradil sam, tako kot novo zidanico na Trški gori, kjer so se začeli ukvarjati tudi s turizmom in saditi nove vinograde. Danes imajo že blizu 50.000 trt in veliko novo vinsko klet, ki je zrasla na kraju, kjer sta bila prej hlev in senik.

Članek je bil objavljen v februarski tiskani številki Dolenjskega lista

I. Vidmar