Došel je došel Zeleni Jure

25.4.2024 | 11:40

Dunaj 2008 - Adlešičani in Predgrajci

Zeleni Jurij iz Adlešič na Dunaju 1908

»Ako je na Jurjevo lipo vreme, bu dosti vina«, pravi adlešiški pregovor (in glede na vreme smo danes zelo žalostni).

Prošel je prošel, pisani vuzem,

Došel je, došel Zeleni Jure,

Donesel je, donesel

Pedenj dugu travicu,

Lakat dugu mladicu.

Dajte mu dajte,

Jurja darovajte!

Dajte mu pogače,

Da mu noga poskače!

Dajte mu vina,

Da mu nebu zima!

Dajte mu pleče,

Da vam kaj ne reče!

Dajte mu jajc,

Da ga ne bu zajec!

Dajte mu soli,

Da ga kaj ne boli!

Dajte mu groš,

Da vam dojde još ...

Napev ima lahko več primer in obstaja precej različic, saj se je pesem nekoliko razlikovala od vasi do vasi. Včasih se je skupin, ki so vodile Zelenega Jurija – v zelenje odetega dečka kar trlo, saj je to bila enkratna priložnost, da so otroci zaslužili kak novec, dobili jajca, potico in verjetno tudi kak kozarec vina.

Če pa gospodinja vrat ni dovolj hitro odprla, so zapeli: »Haj, haj, haj, -bu-li skoro kaj?"

Jurjaši izročijo brezovo vejico in gospodar jo zatakne za podboj vrat in tam ostane vse leto. Ta kitica (vejica) potem varuje dom, prinaša zdravje, srečo in veselje v hišo, na polja in v hlev. V Adlešičih velja tudi pregovor, da takšna vejica pomaga tudi pri odganjanju škodljivcev, saj Šašelj v Bisernicah leta 1906 piše, da » ... s takovom kiticom samo pomahaš nad zeljnikom, ki so ga napale gosenke... i gosenke bujo valje prošle ...". Toliko o zatiranju kapusovega belina, belega metuljčka, ko je še gosenica (čemu danes uporabljamo kemične pripravke?).

V Beli krajini so povsod veseli, da jih obišče Zeleni Jurij in ga radi obdarijo: z jajci, pogačo, vinom in seveda denarjem. Ker je sedaj skupin, ki še obhajajo ta poganski praznik (star več tisočletij) malo, si še posebej prizadevajo, da jih privabijo v svojo vas. Redno hodijo jurjaši le še v Adlešičih z okolico. Zelo redko se zgodi, da pri kateri hiši ne bi odprli duri - če družine ni doma, jurjaši vseeno podarijo brezovo vejico, če pa skopuhi ne obdarijo Jurija, pa se skupina prihodnja leta takšne hiše izogne, kar je tudi velika vaška sramota za gospodarja in gospodinjo. Tudi danes se natančno ve, katere hiše se Jurjaši ognejo zaradi slabe izkušnje v preteklosti.

V koledarjih je Jurij včasih zapisan 23., redkeje pa 24. aprila (Koroška in Bela krajina). Za Belo krajino je to kristalno jasno. Po ljudski pripovedi je Zeleni Jurij prijezdil 23. aprila do Kolpe. Ker ni imel groša, da bi hrvaškemu brodarju plačal prevoz (z Nikolo V. sva včeraj ugotovila, da je bilo to v Ladešić Dragi in bodo zato sedaj gradili nov most med Žuniči in Prilišćem …), mu je moral oddelati dnino in je tako na Belo Kranjsko stopil 24. aprila. (Nejeverni Tomaži pa to zgodbo tolmačijo z mejo oglejske patriarhije, ki je uporabljala drug koledar kot preostanek Slovenije, kar je seveda v primerjavi s to zanimivo legendo povsem nesmiselno).

- Običaj so včasih poznali tudi drugod po Sloveniji in so ta dan praznovali še konec 19. stoletja na Štajerskem in v Prekmurju. V Prekmurju so ob koledovanju - vodenju Zelenega Jurija peli tako:

Zelenega Jurja vodimo,

Maslo in jajca prosimo,

Ježi-babo zganjamo,

Mladoletje trosimo!

Je običaj še kje živ?

Šašelj 1909 v Bisernicah II. piše, da več skupin hodi po Adlešičih in okolici, dve v Tribučah in ena na Vinici. Prav tako, pa so se ponovno zbrali Jurjaši v Šentjerneju na Dolenjskem, ki sicer niso koledovali po hišah, pač pa nastopili na prireditvi.

12. junija 1908 so Adlešičani vodili Zelenega Jurija tudi na Dunaj kjer so na slovesnosti zapeli tudi cesarju Francu Jožefu I.. V letih 2008 in 2018 so obisk Dunaja Adlešičani in Predgrajci ponovili, obiskali oba dvorca kot naši pradedje/prababice: Hofburg in Schonbrunn, a cesarja ni bilo …

- Naš rojak, - Šuljkov Robi iz Šoštarič pri Adlešičih; ki si kruh služi v Ljubljani (in tudi drugod po Evropi); nekaterim pa je poznan tudi kot Robert Pešut – Magnifico, je našo narodno pesem priredil za moderne čase in gre tako:

Prošel je, prošel pisani vuzem.

Došel je, došel zeleni Jure.

Whay!

Za ljubezni dan, za resnico iz sanj,

za orehovo potico in za vinski hram.

Za stare pesmi, da spet bo lepo,

da peli bomo ubrano do-re-mi-fa-so-la-ti-do.

Za devetimi gorami še danes živi

Zaradi njega nikdar ne bi švercali soli

Za nove junake, za nove korenjake

Je slavo zapil, ker on je Praslovane plavati učil

Ooh!

Došel je došel zeleni Jure

Došel je došel zeleni Jure

Došel je došel zeleni Jure

Whe-hey whe-hey whe-hey!

Hik!

Dajte mu plamen, naj blagoslovi ga

Lipov bog na veke vekov, Amen

Dajte mu vina, da mu ne bo zima

Dajte mu groš, hej-ja da naj nam dojde još!

Za lepo vido, Janez Kranjski, Janez

Pozabi na tisto o Deutschland über alles

Za nove junake, za nove korenjake

Je slavo zapil, ker on je Praslovane plavati učil

Whooo!

Došel je došel zeleni Jure

Woohoo-hoo!

Adlešiški jurjaši iz KUD Božo Račič Adlešiči so nas obiskovali v že v nedeljo (neusmiljen delovni tempo onemogoča popoldanske aktivnosti), adlešiški osnovnošolci pa so vodili Zelenega Jurija v torek in obdarili so nas z brezovo kitico in pesmijo, mi pa smo to hvaležno vrnili na tradicionalni način – dali smo jim groš…, da nam dojdejo još. Jurjevo bo predstavljeno tudi v novo nastajajočem dokumentarcu RTV o Krajinskem parku Kolpa.

Boris Grabrijan