Nuklearna zvočna ''kontrafonija'' v Krškem navdušila občinstvo

25.5.2024 | 11:15

Veliki letni koncert Simfoničnega orkestra Glasbene šole Krško in Kontradikshn, 18. maj 2024

Foto: Lovro Vakselj

Glasbe je več vrst. Od nekdaj. Načeloma se je formiralo skozi zgodovino Zahoda nekaj osnovnih delitev na obširna območja jasno zamejenih »bazenov« ter njihovih specifik glede na tradicijo, zgodovino, izvor, publiko, namen, vsebino, strukturo, publiko, glasbene posebnosti. Med seboj jih skušamo ločevati s pojmi kot so zvrst, podzvrst, žanr, kultura, smer, stil itd. Vendar bi lahko rekli, da so bile to zelo dolgo močno varovane trdnjave z visokim obzidjem. Podobno je bilo z njihovimi kreatorji, izvajalci in poslušalci. Redko kdo se je premaknil s svojega »vrtička« še kam drugam in seveda zagovarjal svoje, ponavadi zelo omejeno »območje gibanja«. Dejstvo je, da imata klasična in ljudska glasba veliko daljšo tradicijo od jazza, popularne urbane ali popularne ljudske kulture (npr. narodno-zabavne glasbe), pa tudi rokenrola ter vsega, kar je do danes iz njega izšlo. Dejstvo je tudi, da glasbe posameznih zvrsti med seboj ločita kompleksnost strukture, pa tudi dolžina kompozicije. Kakovost pa niti ne v toliki meri. Torej lahko slednjo najdemo v vseh žanrih, zvrsteh in podzvrsteh. Logično pa je, da je bistveno več premore klasična glasba zaradi najdaljše tradicije in najbolj glasbeno izobraženih ustvarjalcev.

Foto: Lovro Vakselj

Spajanje različnega pravzaprav ni nič novega, težje je narediti zmes dveh zvrsti, ki sta si morda najbolj vsaksebi. Na primer uglajenega, sočnega in nežnega zvoka klasike ter surovega post-punk elektro rocka, ki v sebi združuje drum 'n' base, industrial, synthwave, čeprav ga malo k prvi približajo gothik in etno elementi. Prav s tem sta nam 18. maja v Kulturnem domu v Krškem na velikem letnem koncertu postregla Simfonični orkester Glasbene šole Krško in posavska »nuklearna rock« zasedba Kontradikshn. In to skupaj. Z zlitjem prvega in drugega. Projekt je bil premierno izveden 6. maja v legendarni radijski oddaji Izštekani, »kriva« za to pa je bila pobuda Jureta Longyke po nastopu omenjene skupine v Kinu Šiška. Gre za eno bolj izvirnih in atraktivnih zasedb sodobne slovenske urbane glasbe, katerih zadnji studijski album Ahead of Ourselves je pritegnil veliko pozornosti. Da so doma iz Brežic in Krškega bi težko zanikali, glede na tradicijo alternativnega rocka v regiji in vsesplošnega imidža, ki prikličeta v spomin Demolition group ali celo Laibach. Ker ima Krško tudi kakovosten simfonični orkester že od leta 1992 (že od legendarnega ravnatelja glasbene šole Draga Gradiška naprej, ki je bil počelo razcveta in strmega vzpona glasbe ter glasbenikov vseh vrst v regiji), ni bilo potrebno najemati radijskih simfonikov. Poleg tega Krško premore tudi skladatelja, aranžerja, fagotista in pedagoga Dejana Učakarja, ki je že večkrat dokazal svoje kompozicijske veščine in talent. Nastali so njegovi aranžmaji za orkester, v bistvu nove kreacije, ki so šele omogočile združitev na videz nezdružljivega v edinstveno »nuklearno kontrafonijo«. Ta je z ovacijami postavila na noge nabito polno dvorano. Ritmično-zvočna matrica je bila kombinirana z izvedbo »v živo« centralno postavljenega tolkalista (bobnarja skupine) ter kitaristov z dodatno elektroniko na vsaki strani, od katerih je bil desni tudi vokalist, frontman skupine. Sredi publike je bil umeščen še kako ključni oblikovalec zvoka oziroma miksman.

Novi člani (Foto: Lovro Vakselj)

Za vsako dobro glasbo je pogoj razdelanost in skladna zlitost vseh njenih komponent. Tokrat se je zgodilo točno to. Pestro ritmično-zvočno dogajanje (groove) in proizvajanje vseh mogočih struktur, ki spominjajo na apokaliptičnost zvočnega okolja, od prasketanja, utripanja, zvočne eksplozije, do zvoka čisto pravega Geigerjeva števca, ki ga je uporabljala bivša JNA, je odlično nadgrajevala atraktivno angažirana vokalna izvedba Petra Stojanovića, z napol rapersko melodično dikcijo v pretežno angleškem jeziku. Ponekod sta ga izvedbeno brezhibno dopolnjevali Adrijana Jelen in Martina Mravinec Bohte kot gostujoča spremljevalna glasova. Tu pa tam je zaživel na odru celo balkanski melos, ritmično in melodično. Izdatna je bila vloga bobnarja Anžeta Kumpa in kitarista Mateja Plešeja, oblikovalec zvoka in krmar elektronike Tomi Naglič pa niti približno pri vsem skupaj ni imel malo dela. Tudi orkester je bil kot enakovreden akter zelo smiselno izrabljen. Močna izpostava pihalno-trobilne sekcije, poudarjena ritmična vloga vseh glasbil in pretežno barvno-pulzivna ojačitev celote, tudi z godali povsod, kjer je bilo to potrebno. Redka so bila solo orkestrska mesta, tu pa tam v obliki introdukcije ali kratke medigre. Ravno prav in nič več od tega. Aranžer je svoje delo zelo dobro opravil. Nič manj pomemben ni bil dirigent Peter Gabrič, ki je znal iz orkestrskih glasbenikov izvabljati zvočno strast in energijo kot pravi čarodej. Zanesljivo jih je vodil do konca večera, kot jih uspešno vodi že celo desetletje po Gradišku. Ta je, seveda, orkester že pripeljal do prvih vrhuncev in gostovanj v tujini (če spomnimo le na uprizoritvi glasbene drame Vražje dekle leta 2004 ali muzikala Rok Kurent leta 2012 ter nastopov v Španiji, Švici, na Češkem itd.). Brez prave zavzetosti in angažiranosti predsednice orkestra Tatjane Vakselj, ki že vrsto let skrbi za njegovo kolektivno moralo, pa tudi ne bi bilo tega, čemur smo bili priča ta večer. Med koncertom so bili mimogrede sprejeti in predstavljeni tudi novi člani orkestra. Skratka, bilo je vredno ogleda in posluha. Bilo je nekaj, kar je rušilo in zrušilo mejo med različnimi glasbami in poslušalci. In je brez dvoma primerno za svetovne odre.

Karmen Salmič Kovačič