DL: Sprehod po Metliki Matjaža Rusa - Satirična kronika mesta nad Bojico

11.12.2024 | 14:40

Sprehod po Metliki je satirična rubrika na belokranjski strani Dolenjskega lista. Če je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja bolj novičarska, pa je potem hitro postala vsaj zafrkljiva, če že ne kaj bolj resno duhovitega. Avtorji so bili večinoma novinarji Dolenjskega lista, ki so službeno pokrivali območje Metlike, kar nekaj časa se je po Metliki sprehajal Toni Gašperič, v času korone pa se je bralce Dolenjskega lista z zgodami in predvsem nezgodami Metličanov trudil zabavati Matjaž Rus.

Sprehod po Metliki

Matjaž Rus s svojo knjigo Sprehod po Metliki

Svoje domislice, objavljene v Sprehodu po Metliki, je zbral v istoimenski knjigi, ki je uradno izšla lani, dejansko pa pred kratkim.

Matjaž Rus se je začel sprehajati po Metliki naključno. Potem ko se je ob koncu leta 2019 upokojila dolgoletna belokranjska dopisnica Dolenjskega lista Mirjam Bezek Jakše, je njeno mesto začasno prevzel Martin Luzar, ki je le nekaj dni pred razglasitvijo epidemije bolezni covid-19 in z njo povezanih ukrepov poročal z metliškega festivala Dajmo malo fušat, ki ga že desetletja pripravlja Matjaž Rus, sicer vodja metliške izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Prireditvi je sledila tradicionalna malica oziroma, s tujko rečeno, after party v gostilni Budački. Beseda je dala besedo in Matjaž je Martinu ponudil svojo pomoč. In ta ponujena pomoč se je izkazala za najkoristnejšo prav pri rubriki Sprehod po Metliki. Matjaž je pač vedno v središču dogajanja, pozna veliko ljudi in veliko ljudi pozna njega, o njegovi pregovorni hudomušnosti pa tudi ne gre izgubljati besed.

Izkušenj pri pisanju hudomušnih besedil Matjažu Rusu vsekakor ne manjka. Že v šolskem glasilu črnomaljske gimnazije je kdaj kaj podobnega zapisal, že nekaj mesecev po ustanovitvi Studia D pa se je na pobudo takratnega urednika Sandija Pirša, ki je slišal njegove domislice iz govorov Janeza Vraničarja Luigija, ko je kandidiral za župana, predstavil tudi dolenjskemu in belokranjskemu radijskemu občinstvu. Luigiju je namreč govore pisal prav Matjaž. Leta so potem na Studiu D in pozneje tudi na Radiu Krka pod Matjaževo taktirko nastajale oddaje, kot so Voluhar ekspres, Minuta za zlobo, Naši tolovaji vas pozdravljajo in podobno. Na povabilo Francija Keka je s svojimi Belokranjci sodeloval v njegovi oddaji Mala klinika cinizma, posneli so kratka satirična spektakularna filma Točno opoldne in Operacija Griblje ter duhovite reklamne filmčke za Vinsko vigred.

Nekje Matjaž Rus pač mora sprostiti svojo satirično energijo in na našo srečo to zadnja leta počne v Dolenjskem listu. Večina njegovih »žrtev« je tako ali drugače povezana s politiko, seveda lokalno. In norčevati se iz ljudi, ki jih poznaš in se z njimi vsak dan srečuješ med sprehodom po Metliki, ni preprosto. Lahko se je delati norca iz Donalda Trumpa, ki, čeprav je naš zet, Dolenjski list bere le redkokdaj, ali pa Joeja Bidna, ki našega časopisa sploh ne bere.

Da je treba biti pri pisanju tovrstnih besedil previden, se Matjaž dobro zaveda. »Tega, kar bi jaz zameril, če bi kdo napisal o meni, tudi jaz o nekom drugem ne bom napisal,« o svojem pravilu pravi Matjaž. »No ja, včasih se kdo tudi razburja, kadar prebere kaj o sebi v Sprehodu po Metliki. A bi moral slišati, kaj o njem, kadar ga ni zraven, po Metliki govorijo drugi ljudje, potem bi videl, da sem jaz pravzaprav na njegovi strani,« v smehu pove Matjaž in doda, da je njegove štose še najbolje prenašal nekdanji župan in poslanec Slavko Dragovan, ki mu je kdaj tudi sam predlagal kakšno domislico na svoj račun, če pa dlje časa ni bil omenjen, je bil že skoraj užaljen in se je celo jezil, kadar dalj časa ni bil glavna žrtev kakšne zafrkancije. »Zdajšnja županja mi ni še nikoli nič rekla o tem, kaj sem napisal, in mislim, da mi tudi zameri ne. Zelo pa jo zanima, od koga sem kaj zvedel, od kod curljajo občinske skrivnosti v javnost.«

Čeprav so bile vse v knjigi zapisane zgodbice že objavljene v Dolenjskem listu, pa jih je zbrane vse skupaj zabavno znova prebirati. Kot je v spremnem besedilu zapisala Alenka Tomašič, mestna svetnica v času nastajanja zgodb (od 2020 do 2022), ki so zbrane v knjigi, Matjaževi zapisi niso zgolj povzemanje prelomnih in pomembnih dogodkov za občino in mesto. So vsakdanje zgodbe in prigode Metličanov, so opisi dogodkov, za katere so ljudje mislili in upali, da bodo ostali za štirimi stenami. Vendar, kot dodaja Alenka Tomašič, ima Metlika več parov oči in ušes. Tudi Matjaževe, in njegove oči in ušesa dobro vidijo in slišijo tudi takrat, ko bi kdo raje videl, da ne bi.

Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista

Igor Vidmar