DL: Koča Jožeta Bedanca - Svetišče onkraj znanega vsakdana
18.1.2025 | 18:40
Gozd: obsežen, raven, strm, svetal in ponekod z grmičasto podrastjo, neznan in vabljiv in domač hkrati, presunljivo tih, kot je lahko tih samotni gozd, in glasen, kakor zna biti skrivnostno glasen podnevi in še posebno ponoči le gozd, in sredi vsega tega – koča, ena sama, vsi drugi zidi, teh pa je tu komaj še kaj, so le še ruševine in nad njimi v sij dneva in soj noči, v hladne zime, žive pomladi, vroča poletja in darežljive jeseni nevidno vtisnjen spomin na ljudi, ki jih tu že dolgo več ni.
Ta svet se razprostira precej blizu in hkrati nekako daleč stran od naselij Jablan, Vrhovo in Golobinjek v mirnopeški dolini. Omenjena koča je Koča Jožeta Bedanca – ampak o njenem imenu pozneje. Kočo je uredil Jože Svetlin iz Vrhovega. Z njim smo nedavno šli prav v ta posvečeni svet, ki je kljub vsej svoji bližini onkraj vsakdana. Koča je nekdanja vinska shramba in stoji na pobočju, kjer so nekdaj domačini imeli vinograde. »Ko mi je oče povedal, da je to naše, sem ruševino očistil, da bom imel en becirk zase. Škoda se mi zdi, da bi to propadlo,« je povedal Jože.
Koča je podobna planinskemu bivaku. Je brez vrat. Ima streho, pod katero se da vedriti in umakniti vetru, postati v hladu, ko je zunaj gozda vročina, ali posedeti ponoči, ko v zid zloženo kamenje s treh strani daje človeku občutek, da je nekako varen tudi pred zverjo, ki tu zna prilomastiti, o, zna.
»Če si gozdni človek, imaš tukaj zavetje. Pa polharji smo se zbirali vsako leto, včasih, pred desetimi leti. Zbirali smo se tudi lovci. Tu se oglasijo gozdarji. Pridejo pohodniki, veliko ji je, ko gredo naprej na Frato ali v Golobinjek v guro, tu se ustavijo skupine na pohodu,« je povedal Jože. Tisti, ki pridejo tod mimo, se vpišejo v knjigo, kakršne so na planinskih poteh. Ali se vpišejo vsi, se ne ve, ampak število vpisanih je preseglo dva tisoč. Med precej rednimi obiskovalci koče je tudi Jože Kastrevc iz Jablana, ki je do koče prišel tudi tisto jutro. Lani je bil, kot je povedal, pri koči devetinpetdesetkrat. Včasih od doma naredi tu mimo krog nazaj domov, včasih gre na Grčvrh in v Golobinjek, to jutro je šel na Grčvrh. »Pridem do koče, se vpišem v knjigo in grem naprej,« je povedal Jože Kastrevc. Komur je do kuhanja ali peke, si tu lahko zakuri na ognjišču. »Pri tem bivaku je zaželen vsak pohodnik, ki ima dober namen in zdravo srce,« je rekel Jože Svetlin.
Pijte, prijatelji
Temu gozdnatemu predelu, kjer stoji koča, pravijo v Skopicah. To je nekdanje vinogradniško območje in na njem še danes iz gozdnih tal, kot novodobni živi fosili, rastejo vinske trte. »Tukaj v tem kvadratu je bilo dvaintrideset parcel, sami vinogradi. Še se vidi, kako je bilo kopano v vinogradih,« je pokazal Jože Svetlin. To, kar je zdaj njegova koča, je bil vinski hramček. Nedaleč stran je stal še en tak, ampak ta se je že skoraj čisto podrl. Malo višje v pobočju so ostanki še enega. »Tu so medvedi, ker je ta predel skoraj tak kot Kočevski rog. Tu so jazbeci in ptiči. Zato so vinograde opustili. To je bilo, kaj vem, tri generacije nazaj. Računajte: da zraste tak hrast, kot jih vidite tukaj veliko – koliko časa je treba. Gotovo je sto petdeset let, odkar so tu nehali obdelovati vinograde,« je rekel Jože.
In temu navkljub še živi Svetlinov hramček, Jožetova koča, in z njo živi Jože in živijo, kot rečeno, mnogi ljubitelji gozda in pohodništva. S kočo pa živijo tudi drugi gozdni obiskovalci in prebivalci – drevesa in gozdne živali raznih vrst, velikosti in »vzgibov«. Zunaj ob koči je namreč obzidana kotanja, ki jo je naredil Jože. V kotanji je voda, tudi to jutro je bila. »Naredil sem jo nalašč za pse in ptiče. Druge vode v naravi tu ni, izvirkov tu ni,« je povedal. Voda je sicer še v kaluži na ne tako oddaljeni gozdni vlaki, ampak kadar je suša, ostane samo še ta voda tukaj pri koči. Jože v sod streže deževnico in iz njega vse leto dotaka vodo v kotanjo ob koči.
Še ena zidana kotanja je, ta je precej stran od koče. Jože in njegov oče sta jo z betonom naredila sredi samotnega gozda. Tja prihajajo pit golob grivar in druge živali, ki jih njihova plahost odteguje od bolj obljudenega sveta. Kraj je tih, v luninih nočeh se premikajo oddaljeni obrisi živalskih teles, temne noči pa reže samo lajež šakalov. Gozd s svojimi stalnimi in občasnimi živalskimi prebivalci pozorno in hvaležno sprejema Jožetovo vodno darilo. »Tu so taki ptiči, ki jih marsikje ne vidiš več. Zelena in črna žolna, ki sta redki ptici. In kljunači, ki se selijo. Tu so ptiči, ki jih ne vidiš drugje. Dosti sem prebral o pticah, tu jih vidim. Spomladi, ko vse to žvrgoli, moraš biti ob petih zjutraj tukaj, usedeš se in poslušaš. To pa je za dušo,« je rekel Jože.
Dober tek, medo
Onkraj doline, ampak kar precej stran od koče, so hiše Brezove Rebri, Golobinjeka in nekaterih drugih naselij in zaselkov, ampak tu na pobočju, kjer je koča, so vsenaokrog samo drevesa. »Ti javorji, maklen pa divje češnje naj rastejo. Divje češnje so zaradi ptičev. Akacije bi lahko posekal, na Primorsko bi jih lahko prodal za stebričke. Ne dam. Naj jih imajo čebele. Tudi živali morajo jesti. Bršljana je dosti. Ta je pticam glavna hrana. Tu so stare hoste, tu so tudi polhi. Ta kraj so ljudje kar malo pozabili, to območje se je začelo odpirati in so ga začeli obiskovati, potem ko sem jaz začel hoditi sem. Skopice so bile pozabljene od Boga. Ta hosta je zrela, propada. Ampak za naravo, za ptice je pomembno, da se kaj pusti, ne da se samo seka,« je rekel Jože.
Takih njegovih življenjskih nazorov so nedvomno veseli tudi medvedi. Eden od njih je neki dan pobiral v Jožetovem gozdu plodove pod divjo hruško. Jože je prihajal po gozdu. Umaknil se je nazaj, namreč Jože. Tako je bilo najboljše za oba. Medved se je najedel divjih hrušk, Jože je doživel še en veličasten prizor, ki nam ga je to, nedavno, sobotno jutro opisal na samem kraju, kjer pa tokrat ni bilo zverine. Smo pa bili tokrat družba štirih: novinar s spremstvom ter Jože in psička Mimi, ki se je izkazala za odgovorno varuhinjo koče. Mimi k sreči ni bila poleg Jožeta tisti dan, ko se je medved gostil s hruškami. Če bi bila, bi nemara izrazila svoje pomisleke medvedu, ki bi, kot se to menda dogaja v takih srečanjih, užaljena veličina, najbrž stekel za njo, potem ko bi ona tik pred tem skesano stekla k Jožetu.
In to ne bi bila edina zgodba o Jožetovih psičkah. Pred osemnajstimi leti, in to novembra (gre torej za obletnico), je namreč njegova psička Asta med lovom padla v dotlej nepoznano kraško jamo nad Globodolom. Jamarji so psičko požrtvovalno rešili skoraj nepoškodovano, razkošni jami pa so dali ime Astina jama. »Ob pasji nesreči smo jamarji imeli srečo, saj smo našli novo jamo,« je reševanje opisal jamar Andrej Gašperič, ki je prestrašeno psičko varno prinesel v vreči iz globine kakšnih dvajsetih metrov.
Vedanc, človek mnogih darov
In to je ta svet, zdaj samoten in nekoč poln pesmi kopačev in trgačev. Jože prihaja sem in razume gozd, kot ga ne razume vsak. Sam v šali pravi, da je gozdni človek. Kot da so resno vzeli njegovo hudomušnost in ji dodali še svojo, so naredili iz lesa tablo in jo pritrdili na sprednjo stran koče. Koča Jožeta Bedanca piše na tabli. Jože ni jezen zaradi imena, ki ga je koči dal njegov svak. Lahko pa je ponosen. To bi mu nemara rekel tudi pater Karel Gržan, ki meni, da je bedanec največ, do česar se v svojem duhovnem razvoju lahko povzpne človek; o tem je govoril letos marca v intervjuju v Dolenjskem listu. (Pater tudi sam živi v soglasju in sožitju z naravo v odmaknjenem gozdu visoko nad Savinjsko dolino, prav notri pod Raduho, kjer je vsenaokoli gozd in od koder sta naprej le še strma gora in nad njo nebo.) »Imeli smo tudi ljudi, ki so živeli nekoliko bolj odmaknjeno od skupnosti – na samem, zato da so lahko razvili odnosno inteligenco, kajti vse, kar nas obdaja, rastline, kamnine, živali, ima do nas neki odnos. Ti ljudje so v odmaknjenem svetu vstopili v tihoto, da so vzpostavili odnosno inteligenco z vsem, kar nas obdaja in ima z nami odnos. Na podlagi tega so zaznali zdravilne moči narave /…/ – to so bili tako imenovani vedanci,« je rekel Karel Gržan. In dodal, da so vedancem ljudje začeli praviti bedanci.
Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista
Martin Luzar
16-urni post povzroči v telesu prave čud...
Jožko: AUTOFAGIJA (regeneracija organizma) -...
DL: Na ortopedskem oddelku: ''Šele ko...
Marija: Ja res je tako, ko obležiš nemočen in...
Po sledi novih teorij zarote: Ali cepiva...
Jožko: Vsako cepivo mora imeti navodila za...
FOTO: Pohod v Dražgoše po pomemben nauk
Ivan Janez: Okupator ni imel "podpore med...
Prijatelji: Na Trumpovo inavguracijo dva...
Ivan Janez: Kako to, da med povabljenimi ni...
Bernarda Žarn med smučanjem rada uživa
sob, 8.2.2025
Vrtičkanje: Čas je za delo v sadovnjaku; februarska opravila
pet, 7.2.2025
DL: V tujini ni vse zlato, kar se sveti
ned, 9.2.2025
Edini Plečnikov spomenik v NM propada - občina, kaj čakaš?
sob, 8.2.2025
Temnopolte Slovenke osupnile v Afriki
ned, 9.2.2025