DL: Bostonski maraton -Joaquin, Matjaž in Dejan hitrejši od bomb

22.8.2013 | 14:40

Matjaž Fabjan - srečen na cilju, dve uri kasneje so smeh in srečo zamenjali groza, strah in žalost.

Vojska, rože in novinarji.

Joaquin Lopez Lopez, Matjaž Fabjan in Dejan Gradišar pred štartom bostonskega maratona.

Za znameniti bostonski maraton so do prejšnjega ponedeljka vedeli bolj kot ne le tekaški zanesenjaki, potem pa je počilo in za maratonsko tekmo z najdaljšo tradicijo ve ves svet, še kako pa si bodo letošnji bostonski maraton zapomnili tudi štirje srečneži iz Slovenije - Novomeščana Joaquin Lopez Lopez in Matjaž Fabjan, Dejan Gradišar z Dobrave pri Škocjanu in Postojnčanka Metka Albreht, nekdanja Miss Slovenije. Bili so dovolj hitri, da so ušli eksplozijam, a sta se jih bombi dotaknili na drugačen način.

Zdi se, da je nemogoče še kaj novega napisati o bostonski tragediji, o bombah, ki sta ju podtaknila mlada v ZDA živeča Čečena, o žrtvah in o vsem drugem v zvezi z bostonskim maratonom, kar je še dober teden polnilo stolpce svetovnih časopisov in se le počasi s prve strani selilo v ozadje. Pa vendar ima bostonski maraton številne drobne zgodbe, zgodbe ljudi, ki so bili tam, ki so ga doživeli vsak na svoj način, ki so slišali najprej eno in kmalu zatem še drugo eksplozijo, videli dim in namesto sreče ob tem, ko so premagali eno najtežjih športnih preizkušenj, doživeli strah, žalost in nemoč, ki jo človek občuti po terorističnem napadu, ko nihče ne ve, če bo in kje bo še enkrat počilo.

Trije novomeški tekači, Dejan, Joaquin in Matjaž, so se na bostonski maraton pripravljali skupaj. So izkušeni tekači in bostonski maraton zanje ni bil prvi, saj je treba zanj izpolniti zahtevno normo. Joaquin in Matjaž sta imela normo že od prej, Dejan jo je izpolnil lani na berlinskem maratonu, kjer so prav tako nastopili vsi trije.

NAJSTAREJŠI IN EDEN OD ŠESTIH VELIKIH

Bostonski maraton je nekaj posebnega, saj so ga letos pripravili že 117-ič, prvič pa leta 1896, torej isto leto kot so na tej razdalji tekli na prvih olimpijskih igrah moderne dobe v Atenah. Bostonski maraton pa ni le najstarejši, je tudi eden največjih in najbolj cenjenih in spada med t. i. velikih šest (World Marathon Majors), med katere spadajo še maratonske preizkušnje v Tokiu, Londonu, Berlinu, Chicagu in New Yorku.

Matjaž Fabjan je prvič natopil na maratonu v Atenah pred tremi leti. S tekom na dolge proge se je ukvarjal že v mladosti in med mladinci osvojil več naslovov državnega prvaka in nastopal za državno reprezentanco, bil pa je tudi članski državni prvak na 10 km, potem pa je imel dolgo pavzo. A želja, da bi vsaj enkrat premagal maratonsko razdaljo, je ostala in izpolnil si jo je pred tremi leti.

"Najprej sem si želel preteči le en maraton, a me je potem potegnilo, v Atenah sem izpolnil normo za New York, kjer sem pretekel maraton predlani, lani sem bil v Berlinu in potem sem si zaželel preteči še ostale štiri maratone iz velike šesterice. Tako je letos prišel na vrsto Boston," pripoveduje Matjaž Fabjan in dodaja, da kljub bostonski tragediji ne bo odnehal na polovici; prihodnje leto želi nastopiti v Londonu.

Novomeška trojica je v Boston prišla že v petek, tri dni pred tekmo. Čas do ponedeljkovega nastopa so porabili bolj za lažje treninge kot pa za oglede mesta, ki so ga nameravali bolje spoznati po tekmi, ko se človek sprosti. Na zbirnem mestu, od koder so jih potem z avtobusi prepeljali na štart v mesto Hopkinton, so morali biti v ponedeljek že precej zgodaj. Bostonska maratonska proga namreč ni krožna, prepeljati z avtobusi na štart več kot 20.000 tekačev pa je zahteven logistični zalogaj. Poleg tega je proga precej valovita in zahtevna, saj že precej utrujene tekače po 25 kilometrih čakajo še trije klanci.

DOGOVORJENI, DA SE DOBIJO NA CILJU

Čeprav so bili Matjaž, Dejan in Joaquin enako dobro pripravljeni in sposobni bostonsko progo premagati v času okoli treh ur ali kakšno minuto hitreje, niso tekli skupaj, ampak so svoj tempo prilagajali trenutnemu počutju, dogovorili pa so se, kje se bodo na cilju dobili. Najhitreje je s progo opravil Matjaž, ki se je s časom 2:51,36 uvrstil na skupno 950. mesto, v kategoriji nad 45. letom pa je bil štirideseti. Dejan je za njim zaostal le četrt ure, s časom 3:08,01 pa je osvojil skupno 3366. mesto. Za njim je teklo še več kot dvajset tisoč maratoncev, med njimi tudi Joaquin in Albrehtova.

Ker je Matjažu žena Lavra iz domovine, kjer je spremljala maraton prek interneta, sporočila, da ima Joaquin glede na vmesne čase očitno precej težav in da ga še najmanj kakšno uro ne bo na cilj, sta se z Dejanom odpravila v le kakšnih 800 metrov oddaljen hotel. Ko sta se oprhala, se je Dejan odločil, da gre počakat Joaquina na cilj oziroma do izhoda iz zaprtega območja.

KO JE POČILO, MISLILA, DA GRE ZA ZVOČNE EFEKTE

Ko sta se našla, je počilo prvič, čez kakšnih deset sekund pa še drugič. Najprej sta mislila, da gre za kakšne zvočne efekte, ko pa sta že čez kakšno minuto zaslišala sirene gasilskih in reševalnih vozil in brnenje helikopterjev, jima je bilo hitro jasno, da se je zgodilo nekaj strašnega. Takoj sta se pobrala v hotel, kjer so potem vse informacije o dogajanju v neposredni bližini spremljali po televiziji in prek interneta. "Zunaj pa je bila prava norišnica še vse popoldne in celo noč - policija, vojska, helikopterji ... ožji del mesta je bil zaprt, tudi drugod so nas nadzirale patrulje, bližnji park so pripadniki policije, FBI in vojske izkoristili za logistični center, ulico pred zaporo okoli kraja tragedije so zasedli reportažni avtomobili številnih televizijskih postaj," obsedno stanje po tragediji opisuje Matjaž Fabjan. Tradicionalna zabava po maratonu je seveda odpadla, prav tako tudi tekma bostonskega NBA košarkarskega moštva Celtics, za katero so imeli Novomeščani vstopnice.

SO ŽE KAJ VEDELI?

"Zdi se mi, kot da so nekaj vedeli. Že pred štartom so se v štartnih blokih med nami sprehajali s policijskimi psi. Pred dvema letoma v New Yorku še zdaleč ni bilo tako strogo," pravi Matjaž, ki je bil tudi po prihodu v domovino pod vtisom tragičnih dogodkov, a bo kljub vsemu imel na bostonski maraton tudi kakšen lep spomin. "Ljudje so v Bostonu zelo prijazni in mnogi vedo za Slovenijo. Receptor v nekem nakupovalnem centru nam je povedal, da je že bil v Sloveniji in da je napisal članek o našem Krasu in Škocjanskih jamah, ki nam ga je pokazal, tudi Prešernovo poezijo je bral. Ob progi so se zbrale cele družine in vzpodbujale vsakega tekača, nekateri navijači so splezali celo na strehe, da bi bolje videli. Ko sva se z Dejanom, oblečena v oblačila z logotipom maratona, z vso prtljago odpravljala domov, je neka starejša ženska kar sama stopila k nama, da bi pomagala in nama je prav podrobno razložila, kako priti do letališča," se tistih lepših stvari spominja Matjaž Fabjan.

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista 25. aprila 2013.

Igor Vidmar