Pixabay

##IMAGE-3044441##

December. Praznični mesec, ko v veselem pričakovanju vsako nedeljo prižgemo svečko na adventnem venčku in odštevamo dneve, ko bosta končno prišla Božič in Novo leto. Običajno se veselimo praznikov, veselimo se srečanj s sorodniki, klepetov in uživanja ob dobri hrani in kozarčku rujnega. Izložbena okna so prepolna svetlečih reklam, vlada vsesplošna nakupovalna mrzlica, za tak praznik pač mora biti dobro poskrbljeno. Otroci komaj čakajo, da bodo pod smrečico zagledali v svetleč papir zavita darila in razmišljajo, če bodo v njih njihove želje.

Ja, še pred letom dni je bilo tako. Kako pa je letos? Le redki se teh praznikov zares veselijo. Covid-19 nam je življenje obrnil na glavo. Ni veselih pogovorov, druženja iz varnostnih razlogov ni več, policijska ura, le redko katera družina je doma brez bolnika, vsak dan virus odnese preveč življenj. Še otroci niso več tako igrivi, saj se ne smejo družiti z vrstniki in uganjati norčij, kot so jih bili vajeni. Pozabili so tudi, kaj pomeni hoditi v šolo. Šola na daljavo preko računalnika ne more nikdar nadomestiti direktnega kontakt z učiteljem, s sošolci, nimajo nikogar, ki bi jim morda pomagal, nekatere družine ne premorejo niti računalnika, kaj šele, da bi bile vešče dela z njim. Slišimo hvale, koliko računalnikov je bilo podarjenih, a kaj ko se je treba na njih tudi razumeti in jih znati uporabljati. Opaziti je depresijo in malodušje na vsakem koraku. Naši otroci in vnuki bodo zaznamovani za vse življenje, izgubili bodo del najlepšega otroštva in mladosti.

Le nekaj se ni spremenilo. Trgovska podjetja še bolj praznično okrašujejo izložbe, svetleči napisi in reklame nam jemljejo vid. Le kdo si še lahko privošči draga darila? Mnoge družine so ostale brez zaposlitve vsaj enega od družinskih članov, živijo pod pragom revščine in niti ne vedo, ali bodo imeli hrano za jutrišnji dan.

Ne preostane nam drugega, kakor da postavimo skromno smrečico v kotiček sobe, namesto svetlečih lučk in kroglic obesimo kakšno jabolko, storžek, zaposlimo otroke z izrezovanjem zvezdic iz kartona in namesto pregrešno dragih božičnih in novoletnih poslastic uživamo ob toplem čaju in kosu potice, če si jo lahko privoščimo. Pogovarjajmo se z otroki in bodimo brez blišča in pompa srečna družina. Na vse zadnje pa, a ni to najlepše praznovanje, ko je družina povezana?

Storimo vse, da se tudi letos ne bi ponovile tragedije kakor že velikokrat, ko otroci vsi vzhičeni prižigajo petarde, saj jih prevzame glasen pok in svetleče nebo. Trenutek zatem, pa mati z grozo v očeh, otrpla, nemo zre v svojega sina v mlaki krvi. Črni asfalt s krvjo obarvan, kri polzi in odnaša sokove otroštva in mladosti. Vidi le še zmaličen obraz, ugasle oči, doma pa praznična miza sameva, lučke na jelki ugasnjene in prej topel dom se spremeni v hišo senc in prikazni. To nam res ni potrebno, zato povejmo otrokom za nevarnosti, ki jih tovrstne zabave s pokanjem in norenjem z avtomobili, prinašajo. Če bi bila odločitev v mojih rokah, bi zagotovo sprejela zakon o popolni prepovedi prodaje vseh vrst petard, ne glede na starost kupcev. Žalostno je, da nekaterim praznovanje in zabavo pomenijo samo poki, ki drugim povzročajo nemir, ki plašijo živali in majhne otročke. December je čas, ko praznuje družina. Družine. In letos bo praznovanje pomenilo, da se posvečamo drug drugemu. Da si povemo, kako pomemben je vsak član družine in kako srečni smo, da smo lahko skupaj, v zavetju toplega doma, v spoštovanju in ljubezni.

Naj bo letos praznik povezanosti in sreče v družini. Postorimo vse, da končno premagamo še to zlo, ki nas zdaj obkroža, da preprečimo žalosti in skrbi našim sosedom, prijateljem, znancem, sorodnikom. Bodimo sočutni in prijazni, saj bi vendar takšno moralo biti naše življenje!