DL: Uredništvo v gosteh tokrat v Jesenicah na Dolenjskem

29.1.2021 | 11:40

Kljub meji iz leta 1991 in pozneje dodani ograji z žico prebivalci krajev ob meji sodelujejo. (Foto: DL/M. Luzar)

Bili smo na samem zemljepisnem začetku Slovenije, v krajevni skupnosti Jesenice na Dolenjskem. Kdo bi lahko rekel, da se Slovenija tu konča in da je od tu naprej, onstran slovensko-hrvaške meje, že drug svet. A ostanimo s tukajšnjimi domačini, ki pravijo, da so tu slovenska vstopna vrata.

Da med približno 2100 prebivalci, kolikor jih živi v tej krajevni skupnosti, nekako vre ustvarjalnost na številnih področjih, je eden prvi hitrih vtisov obiskovalca, ki prisluhne domačinom. Ustvarjalnosti nekako ne gre meriti po številu sej sveta krajevnih skupnosti, a vendar to število nekaj pove o lokalni delovni vnemi. »Člani sveta krajevne skupnosti so zelo dejavni. V tem mandatu je imela krajevna skupnost že deset rednih sej in eno izredno,« je v pogovoru v tokratnem terenskem uredništvu Dolenjskega lista povedala tajnica krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac.

Ekipa Dolenjskega lista je štela tokrat le dva člana, odgovorno urednico Lidio Zbašnik in novinarja, pisca tega sestavka, ki sta na sedežu krajevne skupnosti prisluhnila šesterici; skladno z ukrepi je za vse veljal ukrep razseljenosti po prostoru.

Kot sta povedali Rajka Križanac in Verica Štampek, ki je članica sveta v tem mandatu, se v krajevni skupnosti Jesenice na Dolenjskem ubadajo s podobnimi temami in težavami, kot jih imajo tudi prebivalci sosednje krajevne skupnosti Velika Dolina. In nameravajo v prihodnje organizirati skupni sestanek obeh svetov.

Društva

Živ in lep dokaz stremljenja k povezovanju je Društvo vinogradnikov Dolina-Jesenice. Člani društva so že nekajkrat uspeli na izboru za županovo vino Občine Brežice. »Že nekajkrat smo imeli v našem društvu županovo vino, imamo ga tudi letos,« je povedala Irena Bogovčič, članica tega vinogradniškega društva.

Kako lep je svet tu, na vratih Slovenije, in kaj počnejo njegovi ljudje in kaj bi še radi delali, nekako pojejo tudi vrane, in sicer Mokriške vrane, KUD s tem imenom. Do tega spoznanja nam je pomagala Anja Krušnik Cirnski, predstavnica tega kulturno-umetniškega društva, ki je med drugim tudi urednica brezplačnega krajevnega časopisa Mokriške novice. Vrane, »Mokriške« seveda, so med drugim poleg Mokriških izdale tudi Pustne novice, posnele filmček ter med spomladansko karanteno šivale in razdeljevale maske.

Od leta 1953 v teh krajih čas teče tudi v znamenju delovanja KUD Slavček Velika Dolina, ki je znano zlasti po svojem moškem pevskem zboru. Sandi Šumlaj je o društvu in zboru govoril na tokratnem srečanju zelo doživeto in z občutkom za umetnost in lepo v bivanju. »Živimo za ljudi, živimo za naš kraj,« je rekel, in vsi domačini so vedeli, da »naš kraj« tu ni pomenilo samo Velike Doline, kjer je sedež društva, ampak celo jeseniško in dolinsko območje.

Vezi segajo tudi na obe strani slovensko-hrvaške meje. Eno od znamenj sožitja na obeh straneh reke Bregane in obeh straneh tukajšnje kopenske meje je tudi Srečanje pri Kalinu, ki ga je omenila Rajka Križanac. Ta miroljubni, v vseh letih doslej kar številčni shod je bil letos zaradi ukrepov za omejevanje širjenja okužb sila skromen glede na udeležbo, a pripravili so ga. In to, da vztrajajo v tem prijateljstvu, je po mnenju domačinov najpomembneje. Tudi če so ukrepi letos to in še nekatera druga ljudska druženja onemogočili ali osiromašili, se domačini z veseljem spominjajo tudi proščenja na Jesenicah, blagoslova motorjev in konj na Veliki Dolini, ki ga organizira krajevna skupnost Velika Dolina v sodelovanju z Moto klubom Grajski jezdeci Mokrice. Živ je tudi še spomin na 15. avgust, ko so trije lokalni duhovniki na skupni maši zaznamovali svoje visoke osebne mašniške jubileje.

Meja

Ko gre za slovensko-hrvaško, torej meddržavno mejo v teh krajih, je treba omeniti tudi težavo, v kateri bi se v spletu nesrečnih okoliščin lahko znašli člani PGD Obrežje. Tu ob meji v Slovenski vasi nekateri prebivalci Slovenije lahko dostopajo do svojega doma samo po hrvaškem ozemlju. V kraje, kjer so ta stanovanja, torej tudi na gozdnato območje, gasilci z Obrežja ne morejo dostopati po slovenskem ozemlju.

»Prioriteta društva je gašenje požarov. Letos pa smo odstranili zelo veliko gnezd sršenov,« je povedal član upravnega odbora PGD Obrežje Zoran Gajski o še eni pesmi narave, ki ne gre najbolje v uho. Društvo je letos posredovalo že 36-krat. Koliko je bilo intervencij od leta 1926 do danes, se pravi v obdobju, v katerem deluje PGD Obrežje in v katerem je zgledno uredilo svoj dom in v katerem skrbno opremlja svoje moštvo!

Torta?

Na Jesenicah še deluje pošta, česar se domačini veselijo glede na številna zapiranja poštnih poslovalnic po Sloveniji. Pošta ima očitno kar veliko prometa. Kolikšen je denarni promet na bankomatih na tem območju, je neznanka, znano pa je, da je od nekdanjih petih bankomatov zdaj tu samo še eden, pa še za tega so si domačini morali zelo prizadevati. Znan pa je promet na krajevnih cestah in skozi mejna prehoda Obrežje in Slovenska vas: zelo gost, a domačini so šele pred kratkim uspeli doseči, da so oblasti začele graditi pločnike na tako obremenjeni cesti; prav zdaj jih gradijo. V napovedano gospodarsko življenje postopoma vstaja poslovna cona Slovenska vas na za zdaj še deloma neurejenem prostoru nekdanjega tehničnega servisnega središča jugoslovanske armade.

Podjetništvo tu ob meji sicer ne živi, kot bi lahko rekli, od smetane na torti. Ni ne torte, ne smetane, je pa trdo delo, bi lahko povzeli razlago Vere Štampek, trgovke v trgovini z mešanim blagom v malem kraju. »Država bi morala bolj podpreti podjetnike ob meji,« pravi Vera Štampek.

Omenjeni gospodarski kompleks v Slovenski vasi od preostalega sveta loči na vzhodni strani, tisti ob reki Bregani, ograja na meji. To naj bi bila ovira na meji in je ovira. Nekatere ovire take vrste so pred leti padle, vsaj simbolično. Novinarji, ki poročajo oziroma so poročali iz Posavja, in na hrvaški strani novinarji iz Samobora so namreč na pobudo Dolenjskega lista, da bi tako simbolično umaknili tedanje španske jezdece, posadili rože na državni meji pri gostilni Kalin na Obrežju, kjer gre državna meja prav čez gostinsko stavbo. Meja čez hišo, kako simbolično. Pesimisti bi rekli: »Konec. Meja nas je razrezala.« Optimistom je lažje, češ kar na obeh straneh smo doma. In s takim sporočilom tokratnih gostiteljev smo se razšli: meja, vseh mogočih, je samo toliko, kot si jih naredimo.

Članek je bil objavljen v 43. izdaji Dolenjskega lista 22. oktobra 2020.

Martin Luzar