arhiv DL

##IMAGE-4023674##

Živimo v 21. stoletju, v času, ki je tehnološko zelo napredoval, ko odkrivamo čudesa vesolja in tudi nove stvari o našem planetu Zemlji.

Nerazumljivo pa je, da v nekaterih državah več kot polovica prebivalcev še vedno ne zna brati, pisati in računati. To so stvari, ki dajejo človeku dostojanstvo in so tudi človekova pravica.

V 19. stoletju je temnopolti ameriški suženj in veliki borec proti suženjstvu dejal: »Ko se enkrat naučiš brati, boš večno svoboden.«

Pismenost zmanjšuje revščino in neenakost, večje so možnosti zaposlitve, pomaga pri težavah s prehranjevanjem ter javnim zdravjem. Ljudje si lahko preberejo, kaj je za človeka koristno, kako naj si pridelajo hrano, ne nazadnje pa tudi, kako naj ohranjajo svoje zdravje. Včasih je pismenost pomenila samo branje in pisanje in osnovo računanja, toda v današnjem času se je treba naučiti tudi veliko drugih veščin, bralnih, pisnih, matematičnih in digitalnih. Nujno je, da predvsem otroke navdušimo nad tem, da bodo postali enakovredni člani družbe, ne pa odrinjeni na rob, kakor je bilo to več stoletij.

V razvitih državah pri vsem učenju otrokom pomagajo starši, medtem ko v revnih državah, kjer je nepismenost visoka, tega od staršev ne moremo pričakovati, posebno še od žensk – mater, saj so bile vedno najbolj zapostavljene in je bilo za njih vsako učenje prepovedano. Prav tako je bil omejen dostop do izobrazbe otrokom, ki sploh niso hodili v šolo in so zaradi revščine morali že zgodaj delati najtežja dela, da so pomagali številno družino prehraniti.

Cilj OZN je, da bi do leta 2030 bili vsi mladi pismeni in bi znali računati. Prav tako pa povečati pismenost tudi odraslim, saj bi jim to izboljšalo kakovost življenja. Žalostno je, da marsikateri od staršev – mater sploh ne ve, kdaj so jim rojeni otroci, kateri dan, mesec in leto, ne pozna letnih časov in sploh ne ve, da razen njihove vasi obstaja še velik svet in drugi prebivalci.

Mednarodni dan pismenosti se sedaj osredotoča tudi na večjezičnost, ki je pomembna zaradi večje mobilnosti in zaradi sodobnih tehnoloških naprav. Tako so se nekateri jeziki razširili v meddržavnih stikih, kar pa je privedlo do tega, da so jeziki manjšin in staroselcev vedno bolj ogroženi in to v veliki meri spet vpliva na njihovo pismenost. V šolah bi se moralo poučevati v njihovih jezikih, ne jim pa vsiljevati jezike, ki so bolj razširjeni. Počasi se bodo ti jeziki izgubili, izgubila pa se bo tudi njihova kultura, ker otroke ne bo o tem nihče poučeval, ko bodo njihovi starši umrli. Namesto, da bi ohranjali večkulturnost, jo uničujemo.

Nujno je treba poiskati pot, ki bo zadovoljila vse strani, izšolati učitelje, ki bodo kos tej težki nalogi, da otroke poučujejo v materinem jeziku, tako da se ohrani vsa njihova dediščina še za bodoče rodove. Istočasno pa mora biti jezik manjšin in staroselcev enakovreden vsem ostalim jezikom, ki si jemljejo pravico večvrednosti.

UNESCO in Mednarodno bralno društvo sta leta 1966 razglasila 8. SEPTEMBER ZA MEDNARODNI DAN PISMENOSTI. Spomnimo se na to vsi, ki imamo srečo, da smo pismeni, in storimo vse, da bi to človekovo pravico ter dostojanstvo dosegli tudi manj srečni od nas.