Svetovna pravica vedeti je vseobsegajoči koncept pravic in svoboščin, ki se nanaša na temeljno pravico vsakega posameznika, da ima dostop do informacij in znanj ter da je obveščen o pojavih in dogodkih, ki vplivajo na njegovo življenje. Pravica vedeti izhaja iz prepričanja, da je svoboden dostop do informacij vključen v element demokratičnega družbenega reda in človekovih pravic.

Svetovna pravica vedeti temelji na transparentnosti vlade in vladnih institucij ter lokalnih skupnosti, ki morajo zagotoviti javni dostop informacij o svojem (so)delovanju, kar pomeni, da morajo biti dokumenti, ki se nanašajo na politiko, zakone, proračune in druge vidike vodenja države in lokalne skupnosti, dostopni javnosti. Svetovna pravica vedeti je utemeljena na institutu svobode, kar je večplastno konceptualno načelo, ki ima različne pomene in razlage v različnih kontekstih. Osnovno razumevanje svobode se nanaša na odsotnost prisile, zatiranj ali omejitev v človekovem delovanju, mnenjih in izražanju. Svoboda je ena od temeljnih vrednot in pravic v večini sodobnih družb, kjer cenijo individualne in kolektivne svoboščine. Svoboda misli in govora je pravica posameznika, da izrazi svoje misli, mnenja, ideje in stališča brez strahu pred cenzuro, preganjanjem ali represijo. Svoboda govora je ključna za demokracijo, javno razpravo in izmenjavo idej.

Svetovni dan pravice vedeti (International Right to Know Day) v demokratičnem svetu obeležujemo vsakega 28. septembra. Pravica vedeti se je rodila 28. septembra 2002 v Sofiji, kjer je bila ustanovljena Skupina zagovornikov pravice vedeti – Freedom of Information Advocates Network. Globalno gibanje je usmerjeno k transparentnemu delovanju javnega sektorja. Pravica vedeti je izhajala iz načela odprtega delovanja javnega sektorja, ki je dolžan omogočiti slehernemu posamezniku pravico, da si pridobi informacije javnega značaja brez izkazovanja pravnega interesa.

Namen pravice vedeti je v zagotavljanju čim boljše informiranosti ljudi o zadevah splošnega in javnega pomena. Pravica vedeti predstavlja najvišjo stopnjo odgovornosti javnega sektorja pri sprejemanju za družbo pomembnih odločitev. Vplivna nevladna organizacija Open Society Justice Initiative je izoblikovala deset načel, ki zaznamujejo pravico vedeti. Prvo načelo izpostavlja, da je dostop do informacij javnega značaja pravica za vsakogar. Dostop do informacij je pravilo, tajnost je izjema. Pravica vedeti se nanaša na vse organe javnega sektorja. Zahteva za dostop do informacij javnega značaja naj bo preprosta, hitra in brezplačna. Javni uslužbenci na lokalnem in državnem nivoju so dolžni pomagati prosilcem pri oblikovanju zahteve za dostop do informacij. Zavrnitev dostopa do informacij mora biti obrazložena s pravno relevantnimi razlogi. Javni interes ima prednost pred tajnostjo podatkov. Vsakdo ima možnost izpodbijati odločitev, s katero mu je bil dostop zavrnjen do informacije javnega značaja. Organi javnega sektorja morajo aktivno in samoiniciativno posredovati glavnino informacij javnega značaja. Za varstvo pravice mora skrbeti neodvisen pritožbeni organ.

Slovenija je leta 2003 pravico vedeti - International Right to Know Day - uzakonila v Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja– ZDIJZ (Uradni list RS, št. 24/03 z dne 7. 3. 2003). Kljub jasnim zakonskim načelom, se v praksi organi javnega sektorja prepogosto ne odzivajo na zahteve za dostop do informacij v zakonitem roku. Zaradi molka organov, bodisi upravnih enot, občinskih služb ali državnih organov kot so policija, državna tožilstva in sodišča, državljanke in državljani ne morejo uresničevati vseh svojih pravic. Zato se priporoča, da osebe, ki so pri zavezanih organih pooblaščene za posredovanje informacij, poskrbijo, da se prosilcem zagotovijo zahtevane (pričakovane) informacije v zakonitih rokih. Kritična ost je usmerjena v neodziven odnos organov javnega sektorja do ažurnega posredovanja informacij, v praksi pa pogrešamo tudi ustrezne kataloge informacij javnega značaja, ki bi omogočali takojšen pregled seznama vseh informacij, s katerimi določen organ razpolaga. Pričakovati bi bilo, da subjekti javnega sektorja vsebinsko ključne informacije in kataloge informacij objavljajo na svojih spletnih straneh, kar pa v praksi ni ravno tako. Pogosto spletne strani ostajajo vsebinsko dokaj prazne, zato so zainteresirani posamezniki prisiljeni posegati po zahtevah za dostop do informacij javnega značaja. Gre za ukrep sekundarnega značaja, ki zagotavlja, da se razkrijejo najbolj iskane informacije, ki za ljudi pomenijo dostop do informacij, ki jih ne more dobiti na internetnih straneh. Ob svetovnem dnevu pravice vedeti je informacijski pooblaščenec že pred leti izrazil svojo zaskrbljenost nad morebitnim omejevanjem pravice vedeti v prihodnosti. Že ob pripravi predlogov zakonov se opažajo poskusi, da bi se zaradi občutljivosti posameznih področnih informacij dodajale nove izjeme od prosto dostopnih informacij oziroma da drugi zakoni dostop do informacij popolnoma izključijo. Na ta način se ruši vzpostavljen sistem transparentnosti in preglednosti nad izjemami po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Spregleda pa se smisel transparentnega delovanja, ki vodi tudi k večji učinkovitosti in sprejetosti dela v javnem sektorju. Predlagatelji predpisov in zakonodajalec nikakor ne bi smeli pozabili na to, kako pomembno prispeva pregledno in odprto delovanje javnega sektorja k splošnemu nivoju demokratičnosti v državi.

Transparency International (TI) Slovenia ob svetovnem dnevu pravice vedeti vsakokrat poudarja pomembnost dostopa do informacij javnega značaja za preprečevanje korupcije. »Ta dan je opomnik za vse državljane, da niso nemi opazovalci, ampak so lahko dejavni akterji, ki se lahko informirajo o delovanju javnih organov in na podlagi teh informacij prispevajo k uresničevanju javnega interesa,« je izjavila dr. Alma Sedlar, predsednica TI Slovenia. Zakonodaja posameznikom omogoča, da zahtevajo in prejmejo informacije v razumnem roku, s čimer se zagotavlja demokratičnost in sodelovalno načrtovanje družbe.

Zakonodajni okvir za dostop do informacij javnega značaja je v Sloveniji relativno kakovosten, a še vedno ostaja nekaj vrzeli v praksi. Kot velja za vse pravice, je tudi pravica vedeti mrtva črka na papirju, če je ne udejanjamo. De lege ferenda bo potrebno storiti bistveno več, da bo ta zagotovljena tudi v najbolj kočljivih primerih. Transparency International (TI) Slovenia je predlani opozoril na onemogočanje dostopa do informacij z dolgotrajnimi sodnimi postopki. Zaskrbljujoč je tudi trend rasti pritožb zaradi molka organa, ko tisti, ki z informacijo razpolaga, ne odgovori prosilcu ali mu ne odgovori v zakonsko določenem roku.

Pravica vedeti je širša kot samo, da lahko vsakdo zahteva pojasnila o vsem, kar ga zanima ali predstavlja njegov pravni interes, od župana, občinske uprave, policije, upravne enote ali sodišča oziroma javnega zavoda ali vzgojno izobraževalne ustanove. Prepričan sem, da se pravica vedeti, ki izhaja iz določbe 39. člena Ustave RS o svobodi izražanja tesno povezana z ustavno pravico sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave RS), ki določa, da ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Ustava nam daje podlago, da imamo pravico, da smo seznanjeni z delovanjem o zadevah splošnega in javnega pomena ter z vsemi dogodki in dejavnostmi, ki so povezane z investicijami v javnem sektorju. Dogaja pa se, da šele s pričetkom gradenj ali pa še kasneje, izvemo, za kakšen poseg v prostor gre. Če bi imeli ljudje informacije, kakšni investicijski posegi ali kakšni drugi dogodki se bodo dogajali v nekem prostoru, bi na podlagi ustavne pravice, da imajo pravico sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, lahko s svojim aktivnim sodelovanjem preprečili nesporazume ali celo proteste oziroma sodne spore. Iz navedenega razloga je pravica vedeti tako človekoljubna in ljudem prijazna, da bi jo morali udejanjiti na vseh področjih javnega življenja, za kar pa so odgovorni nosilci oblasti.

Za zaključek velja misel, da je človekova suverenost v načelih vesti in poštenja, enakosti in enakega obravnavanja, svobode in pravice vedeti.