DL: Mlada znanstvenica dr. Aleša Dular Vovko: Vse se da, če se hoče

8.7.2024 | 14:30

Petintridesetletna farmacevtka z doktoratom iz biomedicine se lahko pohvali s tremi objavami v mednarodnih znanstvenih revijah s področja farmacije, dve sodita v sam vrh znanstvenih revij. Je dobitnica velike Krkine nagrade, v službi pa je vodja področja v farmacevtskem razvoju. Je tudi žena in mama štiriinpolletnega Vita ter dveinpolletnega Nika. Očarana je nad naravo, zato ji je delo na domači njivi v veselje in sprostitev. Hkrati je očarana nad New Yorkom, kar se prav tako opazi v njihovi hiši. »Vse se da, če se hoče,« je njeno življenjsko vodilo, ki ga vsakodnevno udejanja.

Zaradi kariere se ne bi odpovedala družini. (Foto: Šimen Zupančič)

Zaradi kariere se ne bi odpovedala družini. (Foto: Šimen Zupančič)

Petintridesetletna Aleša Dular Vovkoje farmacevtka z doktoratom iz biomedicine. (Foto: osebni arhiv)

Petintridesetletna Aleša Dular Vovkoje farmacevtka z doktoratom iz biomedicine. (Foto: osebni arhiv)

Družina Dular Vovko obdeluje tudi njivo. Staršem pomagata tudi otroka,  saj Aleša pravi, da ji je ljubše, če se otroka igrata z meljo kot pa z  mivko. (Foto: Šimen Zupančič)

Družina Dular Vovko obdeluje tudi njivo. Staršem pomagata tudi otroka, saj Aleša pravi, da ji je ljubše, če se otroka igrata z meljo kot pa z mivko. (Foto: Šimen Zupančič)

Pravi, da se ji najboljše ideje porodijo v pogovoru s sodelavci,  prebiranju zdravstvene literature, pogosto pa tudi takrat, ko ni  zatopljena v raziskovalno delo - med rožami, v naravi ali med delom na  vrtu. (Foto: Šimen Zupančič)

Pravi, da se ji najboljše ideje porodijo v pogovoru s sodelavci, prebiranju zdravstvene literature, pogosto pa tudi takrat, ko ni zatopljena v raziskovalno delo - med rožami, v naravi ali med delom na vrtu. (Foto: Šimen Zupančič)

Obiskali smo jo na domu blizu Novega mesta. Iz dnevne sobe imajo pogled na travnik, na drugi strani potoka se pogosto pasejo sosedovi konji. Mož je otroka odpeljal na angleščino, Aleša pa je na mizo postavila domač sok, domačo marmelado, kompot in osvežujočo tortico; mimogrede sem si zapisala njen recept. Kuha vsak dan, ob vikendih pa so veseli maminega povabila na skupno kosilo. Toda pogovor ni tekel o gospodinjstvu, temveč o njenem znanstvenem delu. Pravi, da se ji najboljše ideje porodijo v pogovoru s sodelavci, prebiranju znanstvene literature, pogosto pa tudi takrat, ko ni zatopljena v raziskovalno delo, denimo na sprehodu v naravi ali med delom na vrtu.

PRIVILEGIJ PODRUŽNIČNE ŠOLE

Študij farmacije ni bil njena edina izbira, v mislih je imela tudi pravo – po zgledu sestre, s katero sta zelo povezani, kot otrok pa si je želela imeti hotel za živali. »Izhajam iz družine, kjer prevladuje družboslovje – sestra in oče sta čista družboslovca, mama pa je ekonomistka, iz veselja do domače kmetije je vzporedno študirala tudi agronomijo. Zemlja nam veliko pomeni in vsi radi delamo na njej.«

Prve štiri razrede osnovne šole sta s sestro hodili na domačo podružnično šolo, kar je po Alešinem mnenju privilegij. »Bili smo tesno povezani, kot velika družina; dvakrat na leto smo naredili predstavo in izdali glasilo, v to so bili vključeni vsi učenci. Učili smo se v naravi in iz nje, kar danes imenujejo 'gozdna pedagogika', delovali smo medgeneracijsko. Sami plusi, bi rekla, in še vedno je tako. Ko je letos moja nečakinja končala 1. razred, sem se na zaključni prireditvi od ganjenosti kar zjokala. Veseli me, da sta tudi moja dva sinova v vrtcu, ki deluje ob tej šoli.«

Farmaciji se je približala v gimnaziji, ko je sodelovala na razpisu za Krkine nagrade, namenjene raziskovalnemu delu dijakov, spodbujanju odličnosti v raziskavah in študiju naravoslovja. Pozneje se je kot študentka na praksi navdušila nad farmacevtsko tehnologijo, zato se je odrekla Zoisovi štipendiji in si s Krkino štipendijo zagotovila delo v okolju, ki jo je zelo pritegnilo. Tam že 12. leto gradi profesionalno kariero.

ODMEVNE RAZISKAVE

Med najuglednejšimi znanstvenimi revijami v farmaciji je International Journal of Pharmaceutics, kjer so bili objavljeni tudi Alešini članki. Pot do objave pa je vse prej kot preprosta: članek ločeno ocenita dva recenzenta iz mednarodne skupine neodvisnih strokovnjakov (avtor nikoli ne izve, kdo ga je ocenjeval). Če je delo dovolj tehtno, avtor dobi še zajetno število dodatnih vprašanj, odgovori nanje pa so kot zagovor in utemeljitev vsebine. To pa seveda ponovno zahteva veliko dela, dokazov, analiz. Objavljeni članki so del njenega doktorskega dela, ki je nastajalo več let.

Pri raziskovanju je usmerjena v iskanje novih spoznanj, ki lahko pomembno prispevajo k uveljavitvi izboljšav in dodani vrednosti za bolnika. »Sodelujem pri razvoju novih farmacevtskih izdelkov, moje ožje raziskovalno področje pa je farmacevtska tehnologija.« V doktorski nalogi se je posvetila izdelavi tablet s podaljšanim sproščanjem. Krka, kjer je zaposlena, izdeluje inovativna generična zdravila, ki so po učinkovitosti popolnoma primerljiva z originatorskimi. Dodatna možnost za nadgradnjo je v izboljševanju oblike, v kateri bolnik zaužije zdravilo. Iskala je rešitev za to, kako »zapakirati« učinkovino za posamezno zdravilo, da bo njen učinek v telesu kar najboljši, izdelava pa dobro nadzorovana, stroškovno učinkovita in odgovorna do okolja. Hvaležna je Krki, da je imela pri delu na razpolago najsodobnejšo opremo.

Obdelava podatkov pri poskusih in analizah ter pisanje člankov sta bila njeno nočno delo doma. Tudi med porodniškim dopustom je najmanj dve uri na dan namenila doktoratu. »V enem dnevu se najde čas za vse; trudim se, da sem popolnoma osredotočena – v službi in doma.« Hvaležna je mentorju prof. dr. Francu Vrečerju in somentorju dr. Gregi Hudovorniku, ki sta jo podprla že ob ideji za doktorat, ji pomagala, svetovala ... Preseneti pa z izjavo, da je zanjo največja vrednost tega več let trajajočega dela spoznavanje svojih spodobnosti in omejitev.

NJEN SVET

»Zaradi kariere se ne bi odpovedala družini. Z Gregorjem sva si želela otroke in po težkem obdobju več neuspešnih nosečnosti sta se v razdobju dveh let rodila Vito in Niko. Lepo nam je – ob hiši imamo tudi majhno njivo, kjer ko je čas za delo, pomagata tudi onadva. Tudi za igranje je zemlja boljša kot mivka.« Kadar je z otrokoma, sta zanjo samo onadva, o nalogi in drugih obveznostih takrat ne razmišlja. In nasprotno.

Da ji vse to uspeva, so poleg izjemne sposobnosti popolne osredotočenosti pomembne tudi vrednote, v katerih je odraščala, in slog življenja njene primarne družine. Tam je dobila svetle zglede – ganljiva je bila povezanost s starimi starši, mama in oče sta bila na odgovornih delovnih mestih, hkrati pa sta pomagala na kmetiji maminih staršev. Znali so si vzeti čas za počitnice, uživati v plavanju in smučanju, nenehno so širili znanje, delujejo dobrodelno ... Aleša je temu seznamu dodala še potovanja, med katerimi ji je najljubši New York. Prvič, ko je bila tam, jo je očaral: »Ne bi mogla tam živeti, se pa vedno znova želim vračati tja. Navdušujoče so predstave na Broadwayu, njihovi muzeji in galerije, nebotičniki, parki in kavarnice, prijazni neznanci in tisoč malenkosti, ki to prestolnico sveta delajo tako zelo posebno. Zame je kot magnet, zato so njegovi simboli vse okoli mene. Tudi za doktorat sem se nagradila z enim.«

Ko je delovni dan z vedno novimi, zanimivimi izzivi v službi za njo, je na vrsti umirjeno družinsko življenje z Vitom, Nikom in možem Gregorjem. Krepijo in bogatijo jo otroški vrvež in stiki z ožjo družino: mamo in očetom, sestro in njenima hčerkama ter tastom. To je sidro, ki ji daje moči tudi za njeno znanstveno delo.

Članek je bil objavljen v majski tiskani številki Dolenjskega lista

Lidija Jež

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava