DL: Podvig Francija Mišmaša - Tekel od Novega mesta do otoka Krk

9.7.2024 | 14:40

Za prvi maj se je veliko Slovencev odpravilo na morje k našim južnim sosedom. Med njimi je bil tudi 66-letni Franci Mišmaš iz Novega mesta, ki pa se tokrat do svojega apartmaja v Vantačićih na otoku Krku ni pripeljal z avtomobilom, ampak je do njega tekel! Za 154 kilometrov dolgo pot, na kateri je premagal 4.000 višinskih metrov, je potreboval dobrih 17 ur. Ponosen je, da mu je uspelo priti do cilja. »Veliko jih zmore odteči takšno razdaljo, malo pa si to upa,« pravi Franci, ki ima za seboj že kar nekaj podobnih podvigov.

Veselje na cilju v Vantačićih

Veselje na cilju v Vantačićih

Franci zelo rad teče. Svoje podvige skrbno beleži na svojem transparentu. (Foto: R. N.)

Franci zelo rad teče. Svoje podvige skrbno beleži na svojem transparentu. (Foto: R. N.)

Od krškega mostu do cilja ni bilo več daleč.

Od krškega mostu do cilja ni bilo več daleč.

Domači so spremljali njegov tek do morja. Takole se jih je razveselil,  ko je pretekel most, ki povezuje otok Krk s celino. (Foto: osebni arhiv  F. M.)

Domači so spremljali njegov tek do morja. Takole se jih je razveselil, ko je pretekel most, ki povezuje otok Krk s celino. (Foto: osebni arhiv F. M.)

Del poti so s Francijem pretekli tudi njegovi domači.

Del poti so s Francijem pretekli tudi njegovi domači.

Med drugim je s Triglava tekel do Dolenjskih Toplic, kjer je včasih živel. Iz Toplic se je večkrat podal tudi do Bizeljskega in naprej do Sromelj, 12-krat je opravil z ljubljanskim, 14-krat pa s kraškim maratonom, tekel je po meji občine Dolenjske Toplice, pri čemer se je povzpel na vrh Kočevskega roga, in še bi lahko naštevali. »Zelo uživam, ko tečem. To je zame najboljša sprostitev. Tek je tudi najboljše zdravilo. Za seboj imam 41 let delovne dobe, pa nisem bil nikoli na bolniški, prav tako nisem jemal nobenih tablet. Verjetno gre zasluge pripisati temu, da sem že od majhnih nog v pogonu; rad tečem in kolesarim,« pravi Franci, ki izžareva ogromno energije.

Ko je kot vzdrževalec delal v Revozu, je zjutraj velikokrat v službo kar pritekel. »Ne potrebujem veliko spanca. Tri, štiri ure je zame povsem dovolj. Pogosto sem se zbudil sredi noči, vstal in iz Dolenjskih Toplic tekel v Novo mesto. Nikoli nisem zamudil na delo,« ponosno pove.

VZDRŽLJIV KOT DIZELSKI MOTOR

Čeprav ni več rosno mlad, se rekreira vsak dan, tudi če zunaj pada dež ali sneg. »Nič me ne odvrne,« zatrjuje. Zadnje tri mesece se je še intenzivneje pripravljal na tek do morja. Opravil je veliko vzponov in spustov, s čimer je telo dobro pripravil na zahtevno pot, ki ga je čakala. Od doma se je podal 30. aprila ob 19.45. »Najprej sem se ogrel, nato pa krenil. Pot me je iz Novega mesta vodila do Dolenjskih Toplic, nato do vznožja Pogorelca in skozi Kočevski rog do vasi Mozelj. Od tam sem tekel do Kostela in Fare, prečkal mejo na Petrini ter se nato dvignil do Delnic, od koder sem se potem podal do mostu, ki pelje na otok Krk; cilj je bil pri meni v Vantačićih,« pot oriše Franci.

Noge so ga dobro ubogale, med tekom ni imel kakšne krize, zaradi katere bi se moral ustaviti. Ko je pretekel prvih 30 kilometrov, se je ogrel na delovno temperaturo in potem kot dobro naoljen stroj brez težav nadaljeval. Domači se pošalijo, da je vzdržljiv kot dizelski motor.

SREČAL MEDVEDJO DRUŽINO

Kočevski rog je prečkal ponoči. V roki je imel baterijo, s katero si je svetil pot, ki jo dobro pozna. »Ko sem iz roške žage krenil proti pragozdu Rajhenav, sem po 15 minutah v grmovju zaslišal šumenje. Ugotovil sem, da je naletel na medvedjo družino. Obstal sem in močno vpil, da sem ostal skoraj brez glasu. Očitno sem jih s tem preplašil, saj so se po dobrih desetih minutah medvedi umaknili, sam pa sem lahko nadaljeval tek. Ni bilo prijetno, ko takole sredi noči in sredi Kočevskega roga naletiš na medvedko z mladiči, a ni me bilo strah. Drugače bi verjetno že tam končal ta podvig,« pripoveduje Franci, ki kakšnih drugih neprijetnosti ni imel.

Med tekom po gozdnih in poljskih poteh je pazil, da se ne bi kje spotaknil in se poškodoval. Pozoren je bil, da je zaužil dovolj tekočine, za moč je pojedel kakšno ploščico frutabele, prvi nekoliko večji obrok pa si je privoščil v Delnicah, ko je iz konzerve pojedel tunino solato. »Pijačo, čokoladke in obleko za preobleči sem že prej skril na nekaterih mestih ob cesti. Ponekod sem se ustavil in pobral skrito zalogo, preostalo je še vedno tam. Shranjeno je v dvolitrskih oz. trilitrskih kozarcih za vlaganje,« razkrije.

ZADNJI VEČJI TEK

Da bi od doma tekel do morja, je bila njegova dolgoletna želja. »Domačim sem obljubil, da je to moj zadnji večji tek. Razumem, da jih skrbi zame. Drugače imam še veliko kondicije, ne počutim se, da sem star 66 let. Preden sem se podal na to preizkušnjo, sem šel do svoje zdravnice; ta je opravila nekatere preiskave. Kar dvakrat mi je naredila EKG srca, ker ni mogla verjeti, kar je videla. Dejala mi je, da imam srce kot kakšen 25-letnik. To je bilo lepo slišati in veliko lažje sem se odpravil na tek do morja,« pove Franci.

Domači so budno spremljali njegov podvig in ga bodrili ob progi. Od Fužine do cilja so nekateri del poti tekli z njim. Zelo vesel je bil, da sta zanj pesti stiskala tudi vnuka Bine in Jurij. To mu je dalo še dodatne energije. Poseben izziv si je zadal tudi sin Davor, ki je iz Stavče vasi v žužemberški občini prikolesaril do morja. Ko so vsi prišli na cilj, je bilo veliko veselje. Žena Helena je s sosedi in prijatelji pripravila pojedino, vsem pa bo ta podvig ostal še dolgo v spominu.

Članek je bil objavljen v majski tiskani številki Dolenjskega lista

Rok Nose

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava