DL: Portret tedna - Anita Veršec

3.8.2024 | 12:00

Na priložnostnem slavju pri sveti Barbari na Piršenbregu sta igrala Cita in Jože Galič in tam je Anita Veršec videla in slišala citre in si zaželela, da bi bile tudi njeno glasbilo. In postala je citrarka, citrarka z odliko.

Otroštvo je preživela v rojstnem Globokem, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo. Po Gimnaziji Brežice se je vpisala na Pedagoško fakulteto v Mariboru, smer razredni pouk. Hkrati je nadaljevala glasbeno pot, začeto v Glasbeni šoli Brežice pri, kot pravi, najboljši učiteljici citer in zdaj veliki prijateljici Mateji Kolić. Ob študiju v Mariboru si je namreč v Gradcu v Avstriji, kamor se je iz Maribora vozila ob četrtkih in petkih, nabirala dodatno citrarsko znanje.

Kot študentka je začela poučevati v Glasbeni šoli Brežice, po končanem študiju razrednega pouka pa je na Pedagoški fakulteti v Mariboru naredila sprejemni izpit na smeri glasbena pedagogika in potem tam diplomirala z odliko iz dirigiranja pri profesorici in svetovno znani dirigentki Karmini Šilec. Tako je vse bolj postajal resničnost njen sanjski svet glasbe, ki ga bogatijo tudi njeni spomini na staro mamo, s katero sta peli ob citrah pri domači peči.

Profesorica Anita Veršec uči citre v Glasbeni šoli Brežice. »Veliko nastopamo z učenci, letos smo že zelo uspešno nastopili na kar treh velikih tekmovanjih v Sloveniji in tujini,« pravi. Že vse od ustanovitve leta 1999 vodi Citrarski orkester Glasbene šole Brežice, ki je bil dolgo časa edini tovrstni orkester v Sloveniji. Od maja 2000 igra v Slovenskem citrarskem kvartetu, v katerem muzicirajo še Peter Napret, ki je bil tudi pobudnik, Tomaž Plahutnik in Janja Brlec. S citrami spremlja pevke Mihaelo Komočar Gorše, Petro Uršič Novakovič in Marjetko Podgoršek Horžen ter flavtistko Andrejo Pšeničnik. Uči na Glasbeni šoli Litija Šmartno, kjer je ravnateljica Brežičanka Brigita Šuler. Že več kot petnajst let kot učiteljica citer prihaja v Društvo upokojencev Litija, kjer tudi vodi citrarski orkester Srebrne strune. Uči tudi brežiško skupino starejših Gremo mi po svoje. Ob sobotah dopoldne pod njenim vodstvom citrajo v Beli krajini, v društvu Citroprekelj.

Njej tako dragocena citrarska glasba se je, kot pravi, stežka prebijala v ospredje, tudi v šole. Kot se spominja začetkov organiziranega citranja v Brežicah pred desetletji, sta takratni župan, zdaj že pokojni Jože Avšič in ravnatelj Glasbene šole Brežice prek občine ustanovila oddelek za citre na Glasbeni šoli Brežice. »Takrat je župan zelo podpiral citre in Mateja je z nami učenci nastopala na veliko prireditvah po občini. Tako se je citrarstvo pri nas začelo razvijati. In zahvaljujem se Jožetu Avšiču in Dragutinu Križaniću. Z njuno podporo je lahko zaživel tudi naš citrarski orkester, ki ga tako kot vso citrarsko dejavnost v naši šoli podpira tudi sedanji ravnatelj Daniel Ivša,« pravi Anita Veršec.

1. septembra lani je postala pomočnica ravnatelja Glasbene šole Brežice, z letošnjim 1. septembrom bo prevzela vodenje šole kot ravnateljica, potem ko jo je na to mesto nedavno potrdil svet šole. Na tej poti želi vse najboljše slovenskemu citrarstvu. »Želim, da bi citre kot študijski program uvrstili na Akademijo za glasbo v Ljubljani, da našim citrarjem ne bo treba študirati v Nemčiji. Citre so enakovredne drugim glasbilom. So inštrument za ljudsko glasbo, a ne samo to, moramo jih razvijati tudi v koncertno glasbilo, kar že delamo in to dokazujemo tudi s tehtnim programom in uspehi na tekmovanjih,« pravi predana varuhinja citrarstva. Poleg tega, da si želi videti citre na ljubljanski glasbeni akademiji, si prizadeva, da Glasbena šola Brežice ostane po dosedanjih prizadevnih ravnateljih tudi v prihodnje glasbena šola, prijazna otrokom, ki otroke vzgaja v poštene, dobre in prijazne ljudi. »V pomoč, da jih bomo pripeljali k temu, bo glasba, ker je glasba najlepši jezik na svetu, ki ga, mislim, razumejo vsi,« pravi Anita Veršec. O prihodnosti citrarstva nemara razmišlja tudi tedaj, ko gre na »moj Špiček«, vrh v hribovju Orlica, ali pa doma, na Bizeljskem, kjer živi z družino: možem Markom in sinovoma, gimnazijcem Jako in devetošolcem Rokom, ki sta po njej malce glasbenika in sta končala v Glasbeni šoli Brežice pouk tamburice. »Ponosna sem nanje in oni me podpirajo v vseh pogledih,« pravi.

Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista

M. Luzar