DL: Mladi prostovoljci za boljši svet - Bogatijo življenje drugim in sebi

12.8.2024 | 09:10

Prostovoljstvo je dejanje nesebične pomoči drugim. Prostovoljec je lahko vsak, ne glede na starost ali izobrazbo. V Območnem združenju Rdečega križa Novo mesto so leta 2017 začeli po vseh osnovnih in srednjih šolah natečaj Naj prostovoljec, prostovoljka in prostovoljska skupina. Letos so naziv podelili Rebeki Robek iz Osnovne šole Drska, Jaki Škofljancu, dijaku 1. letnika Srednje elektro-računalniške šole in tehniške gimnazije na Šolskem centru Novo mesto, in skupini devetih učencev iz Osnovne šole Stopiče.

Naj prostovoljka Rebeka Robek iz OŠ Drska (Foto: M. Ž.)

Naj prostovoljec je Jaka Škofljanc, dijak Srednje elektro-računalniške šole in tehniške gimnazije. (Foto: M. Ž.)

Naj prostovoljci iz OŠ Stopiče

»S tem spodbujamo, da so vrednote solidarnosti, humanosti in prostovoljstva enako pomembne kot dober uspeh ali celo pomembnejše. Poudariti želimo dobra dela mladih, saj vemo, da v življenju v resnici šteje samo to, kakšen si kot človek,« poudari Barbara Ozimek, sekretarka pri novomeškem Rdečem križu.

OSEBNO RASTE

Rebeka Robek je pravkar končala osnovno šolo, krožek prostovoljstva pa je obiskovala zadnji dve leti. »Kar pritegnilo me je. Zdelo se mi je odlična priložnost, da naredim nekaj tudi za druge, hkrati pa me to izpopolnjuje kot osebo,« pove s širokim nasmehom.

Kot prostovoljka se je vsak mesec srečevala z uporabniki Varstveno-delovnega centra Novo mesto, z njimi ustvarjala, hodila na sprehod in se družila, obiskovala je tudi dnevni center Društva za razvijanje prostovoljnega dela, kjer so skupaj delali domače naloge, se igrali družabne igre … »Bilo je zelo sproščeno in zabavno,« pripomni.

Enkrat na teden je ponujala učno pomoč učencem drugega razreda, prav tako so se nanjo vedno lahko obrnili sošolci. »Z veseljem sem jim pomagala, če sem le znala. Nikoli mi ni bilo težko, da smo se dobili pred poukom ali po njem. Z učenci drugega razreda smo se zelo ujeli, očitno sem še posebej prirasla k srcu fantku, ki me je, kadar sva se srečala na šolskem hodniku, vedno veselo pozdravil ali celo objel. To je bila najlepša zahvala za moje delo!« Očitno bo držalo, kar so o njej zapisali na Rdečem križu, da je empatična in da hitro naveže odnos, ki je sproščen.

Prostovoljno delo bo Rebeka nadaljevala tudi v srednji šoli, kolikor ji bodo le dopuščali čas in šolske obveznosti. Z novim šolskim letom bo sedla v klopi Srednje šole za gostinstvo in turizem v Novem mestu, odločila se je za program gastronomije in turizma. Želi biti stevardesa in je izvedela, da nekatere letalske družbe priporočajo srednješolsko gostinsko izobrazbo. »Všeč mi je ta poklic, pa tudi potovati si že od nekdaj želim. Na drugi strani pa me veseli tudi kuhanje,« še pove.

PROSTOVOLJSTVO IMA V KRVI

Jaka Škofljanc ima prostovoljstvo v krvi. Zanj ga je navdušila njegova babica Nuša Rustja, dolgoletna prostovoljka, nepogrešljiva članica novomeškega Rdečega križa, pobudnica ali sodelavka različnih humanitarnih projektov in gonilna sila odmevne akcije prenove hiše družine Rajk iz Podhoste. »Prostovoljstvo mi je predstavila v najlepši luči. Ena sama velika dobrota je je,« iskreno pove. Bil je še v vrtcu, ko je z njo obiskoval dnevni center Društva za razvijanje prostovoljnega dela v romskem naselju Brezje, kot četrtošolec pa je pomagal tudi pri obnovi hiše Rajkovih.

Že v Osnovni šoli Bršljin se je odzval na vse akcije, ki so jih organizirali, kot prostovoljec pa sodeluje tudi v akcijah in natečajih Rdečega križa. »V srednji šoli se mi je odprlo še več priložnosti za prostovoljno delo. Enkrat na teden sem opravljal tutorstvo v Osnovni šoli Šmihel, ki mi je najbližja, da lahko po pouku skočim tja. Vsak teden pa obiščem tudi starejšo gospo v Šmihelu. Pogovarjava se o aktualnih temah, vremenu, šoli, igrava se tudi družabne igre, včasih pa skupaj pogledava kakšno nadaljevanko po televiziji, ki ji je všeč,« pove Jaka. Letos je začel še telefonsko družabništvo in redno pokliče gospoda, ki živi sam. »Starejši, ki so osamljeni, zelo pogrešajo družbo in že samo to, da lahko s kom poklepetajo, jim zelo veliko pomeni,« poudari Jaka, ki v prostem času pomaga tudi sošolcem.

In kaj mu priznanje naj prostovoljec pomeni? »To je neko potrdilo, da je to, kar delam, nekaj vredno. Lep občutek je, kadar lahko pomagaš drugim, na drugi strani pa spoznam nove ljudi, ki mi s svojimi izkušnjami prav tako bogatijo življenje. Želim si, da bi še več mladih stopilo na pot prostovoljstva.«

RADI DELAJO Z MLAJŠIMI

Mija Kralj, Pia Počervina, Žana Počervina, Tia Gazvoda, Emma Lah, Klara Gazvoda, Ema Udovč, Nuša Lukšičin in Maj Turk so mladi prostovoljci stopiške osnovne šole, člani krožka prostovoljstvo, ki je v šoli začel delovati v prejšnjem šolskem letu. Kot pove njihova mentorica Veruška Golob, so lani v okviru krožka pomagali pri učenju sovrstnikom, ki so prišli iz tujine, in sošolcem z učnimi težavami, v letošnjem šolskem letu pa so delovanje razširili še na vrtec in prvo triado. »Z navdušenjem so obiskovali vrtec, kjer so v zgodnjih urah sprejemali otroke, pomagali pri pripravi otrok na počitek, pospravljali ležalnike, se igrali z otroki, hodili z njimi na sprehod, prebirali pravljice. V prvi triadi pa so pomagali učencem pri pripravi domačih nalog, velik poudarek smo dali krepitvi bralnih veščin, velikokrat pa so se z učenci nižjih razredov tudi igrali družabne igre, igre z žogo, pripravljali kvize ali samo družili. Nekateri prostovoljci so pomagali krajevnim predstavnikom Rdečega križa v svoji vasi pri delu na terenu,« pove mentorica.

Emma Lah iz 6. a je bila letos prostovoljka prvič in je bila navdušena. Pravi, da je pridobila veliko izkušenj, spoznala pa je tudi, da delo v vrtcu in šoli ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. »Za prostovoljstvo sem se odločila, ker imam rada otroke in delo z njimi. Res mi je bilo všeč zaradi lepih, sladkih otrok in njihovih najčistejših dušic. Želim nadaljevati v tem krožku tudi naslednje leto, ker je super!«

Njena sošolka Žana Počervina pa pravi, da ji je ura, ki jo je preživela v vrtcu, polepšala dan. »Otrokom je bilo zelo všeč, ker so spoznali tudi druge ljudi. In tudi med malico, kadar sem šla mimo, so me vsi hoteli objeti. Seveda bom še hodila na krožek, tudi zaradi učiteljice, ki je zelo prijazna in mi da dodatno motivacijo.« Podobno povedo tudi preostali mladi prostovoljci, radi imajo otroke, radi se z njimi družijo in igrajo. In stoodstotno, kot pripomni Tia Gazvoda iz 6. b, »bom še prostovoljka«.

Njihova mentorica ponosno doda, da so vsi ti učenci zelo spoštljivi in delavni. Poleg vestnega opravljanja šolskih obveznosti sodelujejo tudi v različnih interesnih dejavnostih, priskočijo na pomoč delavcem šole, nastopajo na šolskih prireditvah, sodelujejo z lokalnimi društvi, kot sta PGD Mali Podljuben in Karitas.

Pravimo, da na mladih svet stoji. Naj bodo ti mladi vsem za zgled.

Članek je bil objavljen v junijski tiskani številki Dolenjskega lista

Mojca Žnidaršič