DL: Cankarjev nagrajenec Denis Škofič - V življenju ima dve zatočišči

14.8.2024 | 09:15

Letošnjega Cankarjevega nagrajenca je v Novo mesto privabila služba, primamila pa reka Krka – Literatura je njegovo zatočišče, kar pomeni Tuskulum, naslov nagrajene pesniške zbirke

Denis Škofič v pogovoru s Carmen L. Oven v Parku rastoče knjige (Foto: I. Vidmar)

Letošnji dobitnik Cankarjeve nagrade za najboljše izvirno literarno delo, izdano v preteklem letu, je Novomeščan Denis Škofič. Ugledno nagrado mu je prinesla pesniška zbirka Tuskulum, ki sta jo s Carmen L. Oven predstavila v Parku rastoče knjige pri Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu.

Denis Škofič je Prekmurec. V Novo mesto je prišel za učitelja slovenskega jezika na novomeški Srednji zdravstveni in kemijski šoli. V Novo mesto sta s partnerico prišla tudi zaradi Krke, reke, ki je na poseben način podobna Muri, ob kateri je odraščal. Pravi, da je v Novem mestu lepo živeti, da ima tu veliko prijateljev in da namerava tu tudi ostati.

Pravi tudi, da ga je Cankarjeva nagrada presenetila. Ni je pričakoval. Tako ga je naučilo življenje. Pravi, da je to tako, kot če kupiš loterijski listek in ne verjameš, da boš izžreban, potem pa zadeneš prvi dobitek. »Ko sem bil prvič nominiran za Jenkovo nagrado, so mi vsi govorili, da je moja knjiga najboljša, da bom gotovo dobil nagrado, in me trepljali po rami. Ko nagrade nisem dobil, sem bil zelo razočaran, oni pa so odšli. Ko so me tudi za drugo zbirko nominirali, nisem nič pričakoval in nisem bil razočaran. Zato sem bil pa zdaj presenečen,« o nagradah pravi Denis Škofič.

Doma so bili revni in niso imeli knjig, zato v otroštvu tudi ni bral, je pa veliko časa preživel v naravi, ob Muri. V srednji šoli ga je pritegnil rap in želel je pisati raperska besedila, a je hitro ugotovil, da mu nekaj manjka, pa se je lotil literature in se vanjo zaljubil. »V življenju imam tako dve zatočišči. Prvo je narava in drugo ali pa mogoče vseeno prvo pa literatura,« pravi Denis Škofič.

In Tuskulum, naslov nagrajene pesniške zbirke, pomeni zavetišče, po Slovarju slovenskega knjižnega jezika mirno in udobno zavetje. Tuskulum je bila tudi vila, v kateri je Cicero napisal svoja zadnja dela. Tuskulum je Denis Škofič pesniško zbirko naslovil po pesmi, ki potem sploh ni prišla v knjigo, saj se ji ni uspelo stkati v rdečo nit zbirke. A njen pomen je bil primeren in je naslov ostal, saj v tej zbirki razmišlja o stvareh, o katerih je pisal tudi Cicero v svojih delih, ki so nastala v vili Tuskulum.

V pesmih, zapisanih v Denisovem zavetišču, piše o težkih stvareh, naravi, dogodkih iz preteklosti, orožju, ljudskih običajih, tudi o vsakdanjih stvareh, včasih groteskno in boleče, drugič nostalgično in melanholično. Njegove pesmi niso lahkotno rimarjenje, so globoke in težke, so globokomursko ribarjenje, v človeku vzbudijo čustva, ki niso vedno prijetna. Tuskuluma se ne da brati na mah, včasih je ena pesem dovolj za en večer, da o njej človek razmišlja, dokler ne zaspi. Cankarjeve nagrade se ne podeljujejo za lahkotne pesmice, dobijo jih literati, ki znajo seči v globine, tja, kjer imajo svoje domovanje somi. In Denis Škofič se na some spozna. Ne bi mogel živeti ob reki, v kateri ni somov.

Članek je bil objavljen v junijski tiskani številki Dolenjskega lista

I. Vidmar