Ljudje ob Kolpi: Radko Polič-Rac

18.9.2024 | 11:10

Radko Polič – Rac, igralec
Rodil se je 18. avgusta 1942 v Črnomlju, umrl 15. septembra 2022 v Ljubljani

Hrvaški režiser Georgij Paro je Raca za časa njegovega življenja opisal z besedami: “Rac je sveti igralec, ki izgoreva za svojo gledališko vero. Fanatik. Ne kalkulira. Izgoreva kot sveča. Ni ga težko upihniti: dovolj je že, da ga ne sprejmeš in nimaš rad, pa bo ugasnil. In kam pobegnil. Raca, torej, moraš imeti rad.”

Rac

Poličevi v Berlinu

Mileva z otroci ob vkrcanju na letalo na partizanskem letališču

O zanimivih osebnostih včasih zapišemo, kje je hodil v šolo, v kakšnem okolju se je rodil …, a o Radku Poliču mlajšem vemo veliko več. Kot je povedal sam, ve tudi, kje je bil narejen – to je bilo pod Ciganskim vrhom na Dolenjskem, ko sta se srečali dve partizanski koloni – v eni je bil oče partizan, v drugi mama, ki je bila aktivistka. »Dobila sta pol urice intime in tako sem bil narejen jaz … Mama je vedno govorila, da ker sem narejen pod Ciganskim hribom, sem tako nemirne narave.«

Medvojni del otroštva je Radko (krstno ime Mihael) preživel z mamo Milevo in bratoma Vaskom in Svetozarjem v Črnomlju pri maminih sorodnikih. Konec leta 1944 so bili vsi evakuirani z letalom na Krk, potem pa z ladjo v Split. Radko je takrat prvič resno zbolel in preživel le zahvaljujoč injekciji penicilina, ki jo je dal ameriški temnopolti zdravnik (Rac je takrat menil, da je ponj že prišel parkelj – črn kot oglje, na uniformi pa je imel še značko s kačo …).

Ob koncu vojne se je družina spet zbrala v Črnomlju in se kmalu preselila v Beograd, saj je bil oče polkovnik nameščen v generalštab JLA. V tem času je Rac šolo večji del prešprical in enkrat tudi pobegnil s cigani – ujeli so ga šele pri prečkanju madžarske meje. Tudi sicer je Rac povedal, da se je v Beogradu privadil kriminala – kot otrok je doma kradel bone za hrano in jih na ulici menjal za denar. Družina se je nato preselila v Berlin, saj je oče postal vodja Jugoslovanske vojaške misije v Berlinu. Tu je vsa družina preživela poskus atentata (po izdaji šoferja – črnogorskega udbovca), prav tako pa je vse tri fante poskušala ugrabiti nemška varuška, ki so ji otroci ušli, ona pa tudi prebegnila v Vzhodno Nemčijo. Oče je bil nenadoma razrešen funkcije in družina se je morala na vrat na nos vrniti v Beograd (vzrok je bil v podpori uslužbencu misije, ki je bil obtožen informbirojevstva). Oče Radko Polič st. je bil nato v kratkem demobiliziran in s tem je izgubil službo v JLA. Vzrok je bil v njegovem nerodnem izražanju glede afere Milovan Đilas (politični vrh ga je razumel kot podporo odstavljenega – do takrat drugega človeka Jugoslavije). Družina se je tako morala čez noč vrniti v Slovenijo, a vseeno srečni, da je oče ostal živ in tudi ni bil interniran na Goli otok. Mama se je z otroci začasno namestila v Črnomlju pri materi Angeli Kvas. Slovensko politično vodstvo jim je nato pomagalo z namestitvijo in službo v Ljubljani, kamor so se preselili 1954 leta. Radko je na to gledal kot na degradacijo svojega družabnega življenja, saj je Ljubljano videl kot provinco, ker se je pred tem zelo dobro počutil v Berlinu in Beogradu. Prvič je vstopil v slovensko šolo in vrstniki so nanj gledali kot na »čefurja«, saj je precej slabo govoril slovensko, pa tudi njegove manire so bile precej problematične. Kljub različnim težavam je uspel zaključiti tudi gimnazijo. V tem času je zaigral tudi v filmu Mirka Groblerja Nočni izlet, kot je rekel, bolj po naključju, saj je na avdicijo spremljal prijatelja, ki mu avdicija ni uspela. Podobno se je lotil tudi avdicije za vpis na Akademijo za gledališče, radio in televizijo, ko je pomagal prijatelju in opravil sprejemni izpit. Sicer je veljalo, da se bo vpisal na medicino in družina je o spremenjenem načrtu bila seznanjena precej pozno. Študij je moral po prvem letniku prekiniti, saj je zabredel v kriminal in oče mu je lahko pomagal le toliko, da ni končal v zaporu, enoletni prepovedi študija pa se ni mogel izogniti. Ta čas je »izkoristil«, da je domovini odslužil vojaški rok. Kot študent je nastopal v Študentskem aktualnem gledališču, po končanem študiju (diplomiral je šele leta 1992) pa je gostoval po različnih slovenskih gledališčih in nastopal tudi na hrvaških in srbskih odrih. Z resno službo se je ustalil v SNG Drama v Ljubljani. Prvo nagrado za igro je dobil na Borštnikovem srečanju leta 1970, za vlogo Baltazarja v Osvajalcu Andreja Hienga. Tej nagradi so kmalu sledile številne druge, saj se je Rac uveljavil kot vsestranski gledališki in tudi filmski igralec. Nastopil je tudi v približno 60. filmih ter več kot 100. radijskih igrah in v obeh panogah pustil neizbrisen pečat. Med najpomembnejšimi nagradami so: nagrada Prešernovega sklada 1972, Borštnikov prstan 2002, leta 2007 je prejel še Prešernovo nagrado za življenjsko delo in 2015 nagrado Bert.

Tako kot bratje je tudi Rac rad prihajal v Belo krajino, kamor sta se starša vrnila po upokojitvi, a po njuni smrti tega več ni zmogel.

Poročen je bil trikrat: z Zalko Hace, Mileno Zupančič in Barbaro Levstik. Ena od Poličevih misli: "Teater je tako kompleksen, hujši kot svet sam."

Boris Grabrijan