DL: Stoletnica Jožefa Lenart - Vedno je bila vesela in rada je pela

29.9.2024 | 18:00

Res je, da Slovenci živimo vse dlje, kar dokazuje statistika, a dočakati tako častitljivo starost, kot je sto let, vseeno ni kar tako. Predvsem pa je še redkejšim dano, da ne živijo le dolgo, ampak tudi polno in bogato, kot se le da. Jožefi Lenart iz Smolenje vasi, ki tretje leto domuje v Domu starejših občanov Novo mesto, je to uspelo.

Stoletnica Jožefa Lenart v krogu svoje ožje družine

Marsikdo bi težko verjel, da ima Pepca Lenart res sto let.

Ob visokem jubileju je slavljenki v imenu MoNM čestital podžupan Urban Kramar.

Torto, ki so jo stoletnici v čast spekli v domu starejših občanov, je Pepca prerezala ob pomoči hčerke Irene. Zadaj slavljenkin zet Ladislav Jaki.

Pred kratkim je praznovala 100. rojstni dan še zelo čila in presrečna. Pepco, kot ji vsi rečejo po domače, so na praznovanje v klubsko sobo doma sicer pripeljali na invalidskem vozičku, ker je bolj nestabilna, a stoletnica je še kako prisebna, zgovorna in pri močeh. Ima le zdravila za visok pritisk in nekaj težav s srčno aritmijo, sicer je zdrava.

Presrečna je prisluhnila zbranim, ki so ji zapeli Vse najboljše ob harmonikarski spremljavi vsestranskega glasbenika Toneta Finka, ki je popestril dogodek. Tudi sama je pritegnila zraven, saj je vedno rada prepevala, pesem pa pomlaja. Sama je dokaz za to.

Z zbranostjo in veliko hvaležnostjo je stoletnica Jožefa Lenart sprejemala čestitke, šopke in darila zbranih bližnjih sorodnikov ter drugih. Za visok življenjski jubilej ji je prišel čestitat podžupan novomeške občine Urban Kramar pa direktorica DSO Novo mesto Mateja Jerič, predsednica OZ RK Novo mesto Danica Malnar, predstavniki KORK, KS in DU Mali Slatnik ter veliko drugih.

Z MOŽEM PREK 60 LET

Seveda ni šlo brez vprašanj po receptu za dolgo in zadovoljno življenje. Kot pravi slavljenka, ni vse le v dobrih genih, ampak imajo pomembno vlogo tudi naše vsakodnevno življenje in navade. Vedno je bila delovno aktivna, tudi fizično, jedla je domačo, zdravo hrano z veliko zelenjave in sadja, bila je družabna in vesela, kar pomeni, da ji tudi stres ni prišel tako zlahka do živega, poudari pa zlasti pomen družine. Prisega na umirjeno in zadovoljno življenje, urejeno družino, ki pomeni varen pristan, in lepe odnose s svojimi bližnjimi. Za to si je sama vedno prizadevala.

Pepca, ki je sicer Novomeščanka in prihaja iz družine s šestimi otroki, je imela srečo in si je našla dobrega moža. K Francu, ki je bil krojač in je nadaljeval očetovo obrt, se je kot 25-letno dekle primožila v Smolenjo vas. Mož je bil štiri leta starejši. Imeli so tudi manjšo kmetijo, tako da so redili nekaj živine in si pridelali svojo hrano. To ni nepomembno.

VESTNA RAČUNOVODKINJA

Sicer je bila Pepca uslužbenka in za tiste čase zelo izobražena. Imela je meščansko nunsko šolo v Šmihelu, pozneje je naredila še trgovski tečaj, tako da je kar 35 let opravljala delo računovodkinje v nekdanjem novomeškem podjetju Dolenjka. Pozneje je bila Jožefa tudi vestna blagajničarka v KS Smolenja vas, skratka, številke so ji bile vedno zelo blizu.

Z možem, s katerim sta v lepem sožitju dočakala prek 60 let skupnega življenja, sta imela dve hčerki: Marjana je žal pred dvema letoma umrla, kar je bil za mamo velik šok in huda preizkušnja, Irena, ki je z družino do pred treh let lepo skrbela zanjo doma, pa zdaj redno, vsak drugi dan, prihaja k njej na obisk v dom starejših občanov in jo razveseljuje z marsičem, tudi z umešanim jajčkom na maslu, kar Jožefa obožuje. Sicer stoletnica, ki je vedno rada brala, zlasti revije in časopise ter še danes z zanimanjem prebira Dolenjski list, gleda televizijo – še vedno brez očal – pohvali hrano in vso postrežbo ter prijazno osebje v domu starejših občanov. Tu je zelo zadovoljna, zlasti odkar je sama v sobi, in to domačim veliko pomeni.

Slavljenka Jožefa, ki je zdaj že 15 let vdova – tudi mož je dočakal lepo starost, 89 let – je vesela, da jo razveseljujejo štirje vnuki in že tudi šest pravnukov. Njen rod se nadaljuje in ponosna je nanj.

DRUŽABNA, VESELA

Vedno je delala dobro za ljudi, in ker se dobro z dobrim vrača, Pepca danes živi lepo življenje. Rada se je družila z upokojenci, še vedno pa je lepo povezana tudi s skupino sodelavk, s katerimi se je po upokojitvi nekajkrat letno srečevala v gostilni Na Loki. Do 97. leta je še hodila na srečanja; ker so bile vse mlajše, jim je rekla kar »moje punce«. Seveda so ji tudi ta »dekleta« prišla voščit za 100. rojstni dan.

Sicer pa ima Pepca kot računovodkinja številke rada. Njeni bližnji se spominjajo, da jim je na praznovanju 90-letnice dejala: »Dajte, da boste dočakali tudi mojo 100-letnico. Jaz bom tam, glejte, da boste tudi vi!« Zdaj, ko je res že prišla do te častitljive starosti, pa je ob veliko čestitkah in željah po zdravju dejala le: »Štejemo naprej, 101, 102, 103 …«

Tako se govori – optimistično, z voljo, s pogumom in humorjem.

Članek je bil objavljen v avgustovski tiskani številki Dolenjskega lista

Besedilo in fotografije: L. Markelj