Slovenska delovna sila na seznamu ogroženih vrst

24.11.2024 | 18:15

Kam so šli vsi? Mar drži predsodek, da v tej državi nihče več noče delati – ali pa so v ozadju drugačni vzroki?

Vsi vemo, da v Sloveniji krvavo primanjkuje medicinskih sester. Pa učiteljev v šolah in negovalk v domovih za starejše. Pa zidarjev, voznikov avtobusov in tovornjakov, natakarjev, kuharjev …  Zdi se, da je že skoraj tri četrt poklicev deficitarnih, slovenska delovna sila pa na seznamu ogroženih vrst.

Zaposlimo takoj, plača dobra, kolektiv normalen.

Ptujčan Robert Grabar in njegova družina sta te dni na življenjski prelomnici. Marljivi in pošteni ljudje so si vse življenje rezali kruh z gradbeništvom in gostinstvom, potem pa so nastopili drugačni časi. Nekaj se je spremenilo – kakor da se je življenjska sila slovenskega okolja nekako izčrpala, v ljudeh se je nekaj premaknilo in krivulja razvoja (ki se je kljub splošnemu stokanju od osamosvojitve naprej z redkimi prekinitvami vzpenjala navzgor) se je upehala. Robert Grabar bo po 30 letih zaprl svoje majhno gradbeno podjetje, družinsko gostilno, ki jo je vodila žena Alenka, pa bosta po 18 letih preoblikovala v penzion, ki bo kuhal le še po naročilu. »Ni kadra,« z dvema besedama stvarno povzame sogovornik vzroke za obe odločitvi.

»Ni kadra« – mantra, ki jo te dni ponavljajo lastniki številnih zasebnih podjetij, pa tudi javnih zavodov po vsej Sloveniji. Povsem nov dom za starejše, ki ga je v Pivki zgradila avstrijska družba Senecura, že od oktobra 2022 išče ljudi, ki bi skrbeli za stanovalke in stanovalce; na pomoč jim je priskočila tudi občina, ki je bodočim negovalkam in negovalcem pripravljena ponuditi svoja stanovanja – zaman. V Mariboru so lastniki gostilne Tri babe v samem centru mesta dolge mesece neuspešno iskali natakarice in natakarje, ki bi bili pripravljeni delati od sedmih do treh za 1.500 evrov neto plače. Številna gradbena podjetja so prisiljena odpovedovati že naročena dela, ker ne dobijo krovcev in zidarjev. »Dobrih slovenskih gradbenikov praktično ni več,« nam pove Mladen Pintarič iz družbe Pigrad, ki v Miklavžu na Dravskem polju deluje že 34 let.

Balkan k nam, mi pa v Avstrijo

Ne gre za posamezne primere, temveč za stanje sistema, ki je dosegel svoje skrajne meje. »V zadnjih letih narašča delež delodajalcev, ki imajo težave pri zaposlovanju. Več kot polovica delodajalcev se je srečevala s pomanjkanjem ustreznega kadra, največkrat voznikov težkih tovornjakov, varilcev, zidarjev, delavcev za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih in prodajalcev,« so že lanskega novembra v svoji napovedi za leto 2024 opozorili na zavodu za zaposlovanje. A ne primanjkuje zgolj fizičnih delavcev, temveč skorajda vseh. Po podatkih pristojnih institucij in sindikatov v Sloveniji v tem trenutku manjka okoli dva tisoč medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov ter okoli 750 učiteljev, ministrstvo za solidarno prihodnost pa opozarja, da bomo zaradi staranja prebivalstva do leta 2030 v domovih za starejše potrebovali 10.000 novih kadrov.

»Ob izrazitem pomanjkanju delovne sile na domačem trgu dela se povečuje zaposlovanje tujih državljanov. Ker primanjkuje zlasti kadra v slabše plačanih poklicih, se zaposlujejo predvsem državljani z območja bivše SFRJ in drugih držav, ki so gospodarsko manj razvite kot Slovenija,« stanje na trgu dela povzemajo analitiki zavoda za zaposlovanje. Slovenija se tako na vse kriplje trudi, da z Balkana privablja nove zdravnike, negovalke, voznike, medicinske sestre … Delež tujih delavcev je daleč najvišji v gradbeništvu, kjer znaša že okoli 50 odstotkov; nadpovprečno visok je še v špediciji, gostinstvu in predelovalnih dejavnostih. Lanskega avgusta je bilo v Sloveniji prijavljenih nad 133.000 tujih delavcev, kar je znašalo okoli 14 odstotkov vse delovne sile; odtlej se je ta delež zagotovo še povečal. Zato se lahko upravičeno vprašamo – kje se potemtakem sploh še zaposlujejo Slovenci in Slovenke?

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 19. november 2024.

Vasja Jager