DL: Ni bila utrujenost, ampak izgorelost

29.11.2024 | 14:30

»Preden sem prepoznala, da je nekaj narobe, so minila tri, štiri leta. Kadar me je kdo povprašal po počutju, sem na kratko odvrnila: ‘Ah, samo utrujena sem. Morda je kriva kakšna viroza.’ A se je ta utrujenost začela stopnjevati, vse slabše sem spala, zjutraj sem komaj vstala iz postelje, bila sem izčrpana in brez energije, imela sem težave s koncentracijo in spominom, vožnja iz službe v Novem mestu do doma v Beli krajini je postala že kar misija nemogoče … A je prišel tudi trenutek, ko sem le obiskala osebno zdravnico. Vse preiskave, na katere me je poslala, so pokazale, da sem zdrava, da mi nič ne manjka. Kaj se torej dogaja z mano?« je svoje stanje, preden je ugotovila, da je, če se ne ustavi, na poti v popolno izgorelost, v nekaj stavkih opisala Vesna Kastelic.

Vesna Kastelic (Foto: osebni arhiv)

Nastja Salmič Tisovec

In je začela raziskovati. Kot novinarka, je eden od obrazov novomeške televizije, je vešča tega. Sestra ji je poslala tudi neke članke o izčrpanosti nadledvične žleze in simptomi, o katerih je brala, so bili njeni. Na svoje stroške si je dala izmeriti kortizol, to je hormon, ki ima ključno vlogo pri odzivanju našega telesa na stres. »Izvidi so bili porazni, moj kortizol je bil že zjutraj, ko bi moral biti najvišji, pod minimumom. Ljudje, ki imajo visok kortizol, so v stresu, prenizek kortizol pa je predvsem posledica dolgotrajnega kroničnega stresa. Že v laboratoriju so mi povedali, da to lahko kaže na izgorelost,« razloži Vesna. Poiskala je strokovno pomoč, za začetek so ji pomagali s hormoni ter ji svetovali počitek in psihoterapijo. Tudi to je plačevala sama, saj se čakalne dobe za to storitev merijo v letih, človek pa potrebuje pomoč takoj. V veliko pomoč pri spopadanju z izgorelostjo ji je bila tudi knjiga zdravnice Tine Bončina.

BITI PRIDEN IN POHVALJEN

Vesna je v procesu spoznala, da se izgorelost pojavi zaradi več dejavnikov, notranjih in zunanjih. Med slednje lahko spada tudi pretirano delo ali težke življenjske okoliščine, še pomembnejši pa so bili notranji mehanizmi, ki so jo gnali k delu, ne le v službi, temveč tudi na številnih drugih področjih življenja. »V službi lahko dva opravljata enako delo, eden je izgorel, drug pa ne. Zato ne moremo reči, da je za izgorelost kriva zgolj služba, lahko pa k temu pripomore. Delodajalci imajo radi zaposlene, ki bodo naredili vse, ki ne bodo rekli ne, ki bodo ostali dlje v službi … Nekateri menijo, da je izgorelost modna muha in da so to ljudje, ki niso vajeni delati. A je ravno obratno, lenuh ne bo nikoli izgorel. Ljudje, ki so izgoreli, so perfekcionisti, ustrežljivi, strah jih je kritike, da niso dovolj dobri, zato se trudijo biti popolni, pogosto pa zanemarijo lastne potrebe,« razlaga.

In vse to je veljalo tudi zanjo. To zdaj ve. »Morala sem spremeniti način razmišljanja, se naučiti postavljati meje in tudi sebe postaviti na prvo mesto, kar je zelo težko. Težko je reči ne, ker te je strah, da ne boš pohvaljen. Če dobro pomislim, so se zametki izgorelosti izoblikovali že v otroštvu, ko nisi bil vrednoten po tem, kar si, ampak po tem, koliko si naredil, bil priden in podobno. To se je nadaljevalo v partnerskem odnosu, ki ni bil zadovoljujoč, in to me je gnalo, da sem iskala potrditve drugje. Bila sem članica številnih društev, občinska svetnica, predsednica Območnega združenja Rdečega križa Metlika itd. In če si ob tem še bolj senzibilen, je to vse skupaj ‘usodna’ kombinacija. Prve tedne bolniškega dopusta sem imela velik občutek krivde do sodelavcev, na katere se je preložilo moje delo, preganjalo me je tudi, kaj bodo rekli sosedje. Na bolniškem dopustu sem bila le dva meseca, čeprav bi po vseh priporočilih morala biti pol leta, a me je komisija po testu delovanja nadledvične žleze, ki je pokazal kortizol v meji normale, poslala nazaj v službo,« pripoveduje simpatična 51-letnica, ki se je uspešno postavila nazaj na noge.

Lepo je, če imaš pri tem podporo, doda. Njen Marjan, s katerim se je pred kratkim tudi poročila, ji trdno stoji ob strani in jo spodbuja na poti njene notranje preobrazbe. Ta se ne zgodi čez noč, a je nujna, poudari Vesna Kastelic.

V SLUŽBI 60 ODSTOTKOV ČASA

S tem, kar je povedala, se strinja tudi naša druga sogovornica, psihologinja Nastja Salmič Tisovec iz novomeške območne enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Ob tem tudi ona poudari, da izgorelost kot diagnoza ne obstaja. »Svetovna zdravstvena organizacija pravi, da izgorelost ni bolezen, ampak poklicni pojav. S to definicijo se ne bi povsem strinjala, ker predvideva, da se pojavlja samo v delovnem okolju, ampak izgoreli so tudi ljudje, ki sploh niso v službi.«

10. oktobra obeležujemo svetovni dan duševnega zdravja, tema letošnjega je duševno zdravje v delovnem okolju. In zakaj je to tako pomembno? »Ljudje na delovnem mestu preživimo približno 60 odst. svojega časa. Kar od 50 do 60 odst. izgubljenih delovnih dni lahko pripišemo stresu in drugim psihosocialnim tveganjem, povezanim z delom. Bolniške odsotnosti v Sloveniji so v letu 2022 zaradi težav v duševnem zdravju prvič prehitele onkološke bolniške odsotnosti,« niza podatke Salmič Tisovec in doda, da se vsak evro, ki ga podjetje vloži v duševno zdravje zaposlenih, večkratno povrne z zmanjšanjem stroškov za bolniške odsotnosti, manjšo fluktuacijo in višjo produktivnostjo.

»V Sloveniji še nismo povsem dojeli, da je duševno zdravje na delovnem mestu soodgovornost vseh – zaposlenih, podjetij in skupnosti kot celote. Neki ukrepi sicer obstajajo, a se še vedno glavna odgovornost prenaša na delavca. V smislu: če si v stiski, če si v stresu, poskrbi zase, poišči si psihoterapijo, pojdi na bolniško, nekaj naredi, da se boš počutil v redu, da boš spet prišel k nam delovno sposoben,« razloži.

PREVEČ KRATKOROČNIH UKREPOV

Podjetja po njenem mnenju preveč posegajo po kratkoročnih ukrepih, na primer organizirajo delavnice o stresu, malo boljša je rešitev, ki jo je uvedel krški Kostak. »Zakupili so neko število ur psihoterapije za svoje zaposlene, in tako ima vsak možnost individualne brezplačne terapije, če meni, da jo potrebuje. To je sicer dobro, ampak je še vedno kratkoročen ukrep in odgovornost se prelaga na delavca. Potrebne so strukturne spremembe v podjetju, reorganizacije delovnega procesa, kar v tujini že pogosteje izvajajo,« meni Salmič Tisovec in doda, da je pri nas že uzakonjena pravica do odklopa (ukrepe zanjo morajo delodajalci sprejeti do 16. novembra), obstajajo pa tudi ideje o krajšanju delovnika.

»Te poznamo bolj iz nabora ukrepov socialne politike za družini prijazno delovno okolje, kjer ima lahko eden od staršev krajši delovnik, vsi prispevki pa se jim plačujejo. Mlade družine oziroma mamice bi izpostavila tudi na področju duševnega zdravja na delovnem mestu, saj morajo na eni strani usklajevati družino in na drugi delovno okolje, v katerem so dostikrat neustrezno obravnavane samo zato, ker so mame. V marsikaterem podjetju pa je še vedno tabu, da oče vzame starševski dopust,« opozori.

SENDVIČ GENERACIJA

Omenila je še skupino, t. i. sendvič generacijo. To so večinoma ženske v srednjih letih, ki skrbijo še za svoje že precej odrasle otroke, marsikatera tudi za vnučke in ostarele starše, pa še v službo hodijo. »To je zelo obremenjena generacija, ki je hkrati še vedno ujeta v to slovensko zgodbo o pridnosti. Slovenci smo zelo radi pridni, kar pomeni, da se zelo veliko ljudi vrednoti s svojimi dosežki – vreden sem toliko, kolikor naredim in kako dobro to naredim. In ljudje se zaradi teh notranjih motivov v službi čezmerno ženejo. Včasih ugotovimo, da niti ni delovno okolje tisto, ki toliko pritiska, ampak ljudje menijo, da morajo delati čez svoje meje. Take delavce imajo delodajalci radi!« Zveni znano?

Delovno mlajša generacija zna bolje postaviti meje, se izbojevati za svoje pravice, se postaviti zase, prida sogovornica. »Imajo pa druge težave, v psihologiji se zadnje čase veliko omenja FOMO (angl. fear of missing out) oz. strah pred zamujanjem. To je občutek bojazni, da nisi seznanjen z informacijami, dogodki, izkušnjami ali življenjskimi odločitvami, kar bi v kontekstu službe pomenilo, da moraš biti povsod zraven, pri vseh projektih, na vseh sestankih.« Omenila je še prekarne delavce, kjer ni tiste osnovne varnosti, da bo dohodek reden, del duševnega zdravja na delovnem mestu je tudi priprava t. i. deloholikov na upokojitev. »Zanje je to obdobje zelo stresno, saj morajo smiselno zapolniti dan, ker je z upokojitvijo manj družabnih stikov, poruši se delovna rutina,« še opozori Nastja Salmič Tisovec.

Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista

Mojca Žnidaršič