DL: Tomaž Zorc, rokodelec - V delavnici lesene skulpture in harmonike

12.12.2024 | 14:40

Tomaž Zorc s Stana nad Mirno je človek veliko talentov. Mirnčani se ga verjetno spominjajo kot mesarja, saj je imel na Mirni poldrugo desetletje mesarijo, tisti, ki ga nekoliko bolje poznajo, pa vedo, da je tudi izjemno spreten rokodelec. Kot se sam pošali, mu roke niso zastonj zrastle. Pod njegovimi prsti je nastalo že kar nekaj harmonik in tudi lesenih skulptur; ena izmed njih krasi krožišče na trasi nove mirnske obvoznice.

Izdelal jo je iz hrasta, ki ga je podrl pred sedmimi leti. Nato ga je več let pustil, da se je dobro posušil, pred dvema letoma pa ga je vzel v roke. Deblo, ki je imelo premer 130 cm, je z dleti in drugimi orodji natančno obdelal, da je dobil želeno obliko. Skulptura, ki jo je poimenoval Po trgatvi, prikazuje moža in ženo, ki sta vesela, ker sta potrgala grozdje. Sprva je bilo mišljeno, da bo stala na Stanu, kjer vinogradniki dokončujejo hram, a ko je mirnski župan Dušan Skerbiš videl, kaj počne, mu je predlagal, da leseno umetnino postavijo v novo krožišče, od koder se zavije v vinogradniške gorice njihove občine.

Z ustvarjanjem iz lesa ima zdaj že kar nekaj izkušenj. S tem se je začel ukvarjati pred leti povsem po naključju. Prijatelj ga je vprašal, ali ve za kak hrastov les, ki bi bil primeren za kiparjenje. Tomaž se je pozanimal pri gozdarju, kje bi ga našel, in s prijateljem sta šla nato pogledat, ali bo kaj uporabnega. »Njemu podrta hrasta nista bila všeč, jaz pa sem rekel, da bom enega vseeno vzel domov. No, potem je tudi on drugega. Tako se je začelo. Iz debla sem kot samouk izdelal lesen kip sedečega možakarja, ki nad glavo drži harmoniko, drugo pa ima na kolenih. Še danes stoji pred hišo in pozdravlja obiskovalce,« pove 64-letni Tomaž Zorc, ki je že nekaj let upokojenec.

DOKONČAL KIP SV. URBANA

Dober glas seže v deveto vas, pravijo. Tako se je hitro razvedelo naokrog, kakšen mojster je. Žena Marica ga pri vsem, kar počne, podpira, saj ve, da v tem zelo uživa. Nanj so se pred časom obrnili čateški vinogradniki iz sosednje trebanjske občine, če bi dokončal lesen kip sv. Urbana, zavetnika vinogradnikov, ki ga je sicer začel izdelovati umetnik iz Suhe krajine Martin Blatnik, a je na žalost zbolel in pozneje umrl. Tomaž se je sprva branil, da bi delo mogoče raje zaupali kakšnemu izkušenejšemu rokodelcu, a na koncu je privolil in se lotil izziva. »Kip je bil narejen nekje do polovice. Več ur sem sedel ob njem in premišljeval, kako bi se ga lotil. Kar je bilo do takrat narejeno, je bilo mojstrsko. Nato sem v roke vzel dleto in preprosto začel delati. Čateškim vinogradnikom sem vnaprej povedal, da če ga bom slučajno uničil, naj ne bodo potem jezni. A izšlo se je vse po načrtih. Zadovoljen sem, kako je uspelo. Kip sv. Urbana danes stoji v njihovi kleti na Čatežu,« pove Tomaž.

V njegovi delavnici vedno kaj ustvarja ali popravlja. Trenutno izdeluje lesenega brentača v naravni velikosti, ki bo stal pri novem vinogradniškem hramu na Stanu. »Nekaj posebnega bo. Izdelal sem ga iz lesa, ki je ostal pri gradnji hrama. Sredi novembra je predvideno njegovo odprtje, takrat bomo tudi odkrili to skulpturo,« še dodaja.

NA SVOJO HARMONIKO RAD TUDI ZAIGRA

Tomo, kot ga kličejo prijatelji, zelo rad izdeluje tudi harmonike. Prvo je naredil pred 14 leti. »Stare harmonike sem razstavil, da sem videl, kako so sestavljene. Eno leto in pol sem samo delal načrte in risal šablone. Obiskal sem tudi dva izdelovalca harmonik, če bi mi kaj povedala. Pa od njiju nisem nič izvedel. Eden je dejal, da se nima časa ukvarjati z menoj, drugi pa me je odpravil s tem, da naj kar sam poskusim, se bom že naučil. Ni mi preostalo drugega, kot da se sam pogumno zaženem v delo,« se spominja.

Čeprav je bilo kar zahtevno in zamudno, da jo je spravil skupaj, saj je bilo treba na roke izdelati veliko majhnih detajlov, je užival v njenem sestavljanju. To je bila zanj sprostitev po službi v mesnici, v kateri je bil včasih kar utrujen od kakšnih zahtevnih strank in inšpektorjev. Prva harmonika je bila lesena, tudi gumbi so bili leseni, uglasiti pa jo je dal nekomu drugemu. Pozneje jih je izdelal še nekaj, vsaka pa mu je dala nove izkušnje. Ob kakšni priložnosti v krogu domačih ali prijateljev z veseljem raztegne meh, in kot smo se lahko prepričali, mu gre tudi to zelo dobro od rok.

SALAME PRENAŠA KOT MAČKA SVOJE MLADIČE

Tomaž Zorc je tudi salamar z dolgoletnim stažem. Leta 2013 je na 17. finalu slovenskih salamijad osvojil prvo mesto in tudi druga leta se je redno uvrščal med najboljših deset. Na vprašanje, kak je recept za dobro salamo, odgovarja, da sta zelo pomembna kakovostno goveje in svinjsko meso. »Vedno ga dobim od slovenskih kmetov. Ko delamo salame, je treba paziti tudi na čistočo. Pri dodajanju začimb pa vsak dela po svojem okusu, a dobro je, da nobena ne izstopa,« svetuje.

Doma ima poseben prostor za izdelovanje salam in dimnico, zori pa jih na več mestih, odvisno od vremena. »Salame prenašam kot mačka svoje mladiče. Enkrat na cimper, drugič dol v klet. Zorenje je pravzaprav najzahtevnejša naloga. Ne sme biti prepiha, v prostoru morata biti primerna vlaga in temperatura, idealna je od 8 do 14 stopinj Celzija,« pravi Tomaž, ki večkrat na lokalnih ocenjevanjih salam sodeluje tudi kot eden izmed ocenjevalcev.

ZA CVIČEK ZLATA PRIZNANJA

K dobri salami se še kako prileže tudi dobro vino. Pod hišo ima vinograd s 400 trtami, iz katerih prideluje cviček. O tem, kak vinogradnik je, pričajo številna zlata priznanja, ki jih je osvojil na različnih ocenjevanjih. »Na leto pridelam okoli 500 litrov cvička, nekaj malega pa tudi belega vina. Dokler sem bil zdrav, mi je bilo tudi delo v vinogradu v veliko veselje. Po zamenjavi kolkov, operiran sem bil tudi na hrbtenici, zdaj malo težje opravljam vsa opravila. Sinova Tomaž in Matej mi pomagata, a najraje bi mi pomagala, če bi naredil nizki rez.«

Vinsko klet ima v spodnjih prostorih hiše. Z veseljem nas je povabil na kozarček vina, ob tem pa smo bili pozorni na dvoje lesenih vrat, ki jih je izdelal sam. Za vsako je potreboval leto dni in so nekaj unikatnega. Tomaž ponosno razkaže tudi staro leseno prešo, ki jo je naredil pred tremi desetletji, z njo pa še vedno na star način stiska grozdje po trgatvi.

Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista

Besedilo in fotografije: Rok Nose