DL: 95-letna Rozi Žura - Najbolj se je razveselila srpa

23.12.2024 | 14:20

Delo krepi človeka in za 95-letno Rozi Žura iz Družinske vasi to še kako drži. Drobno, a izredno energično in zgovorno ženičko, polno življenjskega veselja, odlikujejo delovne navade. Bila je kmetica z dušo in srcem pa tudi odlična gospodinja nekdanje Žurove gostilne, ki je delovala na njihovi kmetiji. Tudi na stara leta ne zna mirovati.

Okrog svoje hiške, v kateri živi sama, še vedno marsikaj postori in pospravi, kot kmetica, ki ji je bilo tako ljubo delo na zemlji, pa je še to pomlad in poletje na domači njivi sadila ter okopavala koruzo in krompir. Kdor jo pozna, pravi, da je velika kmetijska strokovnjakinja, čeprav nima nobene agronomske fakultete ali česa podobnega.

Zbrani bližnji in sovaščani, ki so ji ob visokem jubileju prišli zapet rojstnodnevno zdravico, so nazdravili z vinom, ki ga je slavljenka Rozi lastnoročno pridelala iz grozdja s svoje brajde ob hiši. Ob pomoči soseda Jožeta Dežmana je grozdje stisnila in tako pridelala kar nekaj litrov dobrega vinčka. Ob zvokih harmonike Jožeta Gotliba je Rozi celo malo zaplesala.

»Nikoli nisem razmišljala, da bom doživela takšno starost. Nisem imela časa za to,« se nasmeje, ko ob šopkih rož, ki jih je dobila za rojstni dan, in dobri kavi klepetamo v kuhinji, skupaj z njeno prijateljico in sosedo Marjanco Dežman. Ta jo rada obišče, kaj prinese in poklepeta, sicer pa za Rozi, dolgoletno vdovo, po nedavni smrti sina Lojzeta skrbi vnuk Aleš.

DOJILA SOSEDA

Življenje slavljenki ni prizanašalo, a vse, kar ji je prineslo na pot, je vedno sprejemala z dobro voljo in pogumom. Za trdoživo se je Rozi izkazala že kmalu po rojstvu, ko so jo kot trimesečno dojenčico, ki se je rodila kot zadnja od štirih otrok v družini, nosili dojit k dobri sosedi, da je preživela. Mama je namreč hudo zbolela, kakega umetnega mleka pa leta 1929 seveda ni bilo. Tako je odraščala bolj ob stari mami in očetu.

»Ko sem sama postala mama, sem pa tudi jaz nekoga dojila in nekako vrnila to dobro delo,« pove Rozi, ki se je na domači kmetiji v Družinski vasi naučila trdega kmečkega dela. Vsega je bila vajena, rada je pomagala očetu, ki je bil zidar, tudi konja je podkovala, če je bilo treba. Njeno šolanje v Beli Cerkvi je preprečila vojna, dlje od nekaj razredov osnovne šole ni prišla. Zlasti se spominja italijanske ofenzive, ko so bili Italijani 12 dni v njihovi hiši.

DELO REŠITEV ZA VSE

Moža si je Rozi našla kmalu in kar v svoji vasi – kot 20-letna se je omožila z deset let starejšim Lojzetom Žuro. Spominja se, da je možu kupila poročno obleko. Pri Žurovih je bila kmetija in celo gostilna, a ta je delovala le še nekaj let. Vse pač ni šlo ob družini, treh majhnih otrocih – Lojzetu, Borisu in Janji –, gradnji hiše, hleva in drugih gospodarskih poslopij. S taščo se je k sreči Rozi dobro razumela in sta si bili v oporo.

Najhujše je bilo, ko sta z možem nenadoma izgubila drugorojenca, šestletnega Borisa, za kar Rozi trdi, da so bili krivi zdravniki. Težko sta prebolela to izgubo, vsaj njej je bilo zagotovo v tolažbo delo.

PRI 80 LETIH NA TRAKTOR

Rozi se spominja, kako je orala s konji in voli, celo s kravo. Vse kmečko delo je bilo v starih časih v glavnem ročno in ne bo pozabila, kakšno spremembo je prinesel prvi traktor. Pri 80 letih se je Rozi ob inštrukcijah sovaščana naučila celo voziti traktor – premikala ga je po njivi ali travniku, ko so nanj nosili seno, slamo ipd. O tem je pisal tudi naš Dolenjski list.

Sicer pa je imela Rozi rada zlasti okopavanje. Vaščanke se spominjajo, kako rada je kljub obilici dela doma vedno priskočila na pomoč pri sosedih. »Vedno je bilo luštno, če je npr. v kolerabo ali peso prišla pomagat še Rozi – dobre volje in zgovorna, toliko smo se presmejali,« pove Marjanca Dežman.

RADA JE ŽELA

Rozi je bila še posebej spretna pri žetvi žita. »Na njivo smo šli že ob tretji uri. Nemalokrat sem v enem tednu žela tudi pri štirih kmetih,« se spominja sogovornica, ki pove, da zaradi utrujenosti včasih po cele noči ni mogla spati. Pa je zjutraj vseeno vstala in šla po delu, ki ga na kmetih nikoli ne zmanjka. Seveda, če ga vidiš.

Zato ni čudno, da se je Rozi, ki je že kaka tri desetletja vdova in živi sama, od vseh daril ob nedavnem 95. rojstnem dnevu najbolj razveselila novega srpa soseda Jožeta Dežmana. »Pa bom spet lahko kaj požela okrog hiše, da bo urejeno. Prejšnjega nisem našla in sem morala kar s kljukcem, ni bilo lahko,« se nasmeje.

LJUBITELJSKA IGRALKA

Rozi pa je bila vedno tudi za »žur«, kot bi se reklo danes. Bila je družabna, rada je prepevala in celo nastopala je kot ljubiteljska igralka. Ponosno pove, da je igrala v domači gledališki skupini, in sicer v predstavah Miklova Zala in Matiček se ženi. Na gostovanja po dolenjskih krajih so se vozili kar s kmečkimi vozovi in seveda marsikaj zanimivega doživeli.

Pred 49 leti je bila med pobudniki in organizatorji dneva žena na vasi. »Vsaka gospodinja je kaj dobrega spekla in pripravila, pa smo praznovale. Brez žensk ni nič, podpiramo tri ali tudi štiri vogale v hiši,« odločno pove.

Ponosno pokaže na številna priznanja, ki jih je dobila kot dolgoletna aktivistka Rdečega križa. Vedno je rada pomagala ljudem. Je tudi članica borčevske organizacije in DU Bela Cerkev.

Rozi tudi kot starejša v vasi ni nikoli manjkala, kadar se je kaj dogajalo. Družinčani so namreč zelo povezani, in kadar so ob raznih skupnih pridobitvah pripravili praznovanje, je vedno sodelovala npr. kot perica pri vodnjaku ali pa se je v vrsto postavila z moškimi in kosila na roke. Teh opravil vsaka ženska le ne zmore.

NAJLEPŠE JE DOMA

Da so ji vaščani pred leti za rojstni dan kupili počivalnik, torej ni čudno, kajti marsikaj je Rozi počela v življenju, počivala pa zelo malo. Nekaj desetletij je že vdova in v glavnem ves ta čas živi sama v svoji hiški – nekaj časa ji je družbo delala vnukinja. »Ne, ni me strah, kaj mi pa bo kdo? Saj tudi jaz nikomur nič nočem,« pove.

Še pri 80 letih je Rozi ob pomoči sina Lojzeta vodila kmetijo in oddajala mleko, zdaj je drugače in večino zemlje je dala v najem. Samo da se ne zarašča, pravi. Redi le še kokoške in petelina. V hiši ima red, skuha pa si bolj malo, kosilo ji zdaj vozijo in je zadovoljna.

Spremlja dogajanje doma in po svetu in pravi, da dokler bo šlo, bo šlo. Ne predstavlja pa si, da bi živela kje drugje kot v belocerkovškem koncu. »To so najlepši kraji na svetu,« je prepričana.

Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista

Lidija Markelj