DL: KS Suhor - Z več denarja bi naredili več
11.1.2025 | 14:30
Na zboru krajanov predlogi za lepši videz kraja – Ponosni na partizanski boj – Meje le črte na papirju, življenje pa teče povezano in odprto – Nekateri menijo drugače
Med štirinajstimi krajevnimi skupnostmi v metliški občini je poleg Mestne skupnosti Metlika največja KS Suhor, ki obsega enajst naselij. Z nekaj več kot 600 prebivalci leži na sončni legi vzhodnega dela občine, ob državni cesti Metlika–Novo mesto. Poleg podružnične šole in gasilskih društev prepoznavnost skupnosti soustvarjajo tudi Športno društvo Suhor, krajevni odbor borčevske organizacije, društvo upokojencev, člani zelene bratovščine ter starejše gospe, ki redno telovadijo in šivajo.
Kraj srečevanj poleg gasilskih domov predstavlja tudi Prosvetni dom na Suhorju, v katerem bo v soboto, 21. novembra, ob 16. uri potekal osrednji dogodek ob letošnjem prazniku KS. Ta sicer sovpada s praznikom Občine Metlika, ki ga zaznamujejo dan prej.
»Medgeneracijski preplet je značilen za našo skupnost,« pravi predsednik sveta KS Marko Žlogar. Krajane povezuje sodelovanje tudi pri podajanju predlogov za izboljšanje podobe vasi na vsakoletnem zboru krajanov. »Letos, žal, večjih projektov nismo izvedli, saj zanje preprosto nimamo sredstev ali pa jih brez občinske podpore ne moremo uresničiti. Kot vemo, je razrez proračunskega denarja za delo krajevnih skupnosti vsako leto zelo skromen, a ne dvomimo, da bi ga dobili več, če bi ga bilo več v občinski blagajni,« pravi Žlogar. Upa, da bodo sestavljavci proračuna za prihodnje leto upoštevali nekatere predloge s terena.
Del Krajevne skupnosti Suhor so tudi redko poseljene Drage, ki so na Googlovih zemljevidih označene z rdečo barvo. To je vas, ki je po sklepu mednarodnega sodišča iz junija 2017 na slovenski strani meje, a domovina in občina pogosto pozabita nanjo. Pred nekaj leti je bila tam sicer postavljena javna razsvetljava, a šele na pobudo vaščanov. Krajevna skupnost Suhor je v resnici posebnost v slovenskem geografskem prostoru. V vasi Brezovica namreč državna meja med Slovenijo in Hrvaško poteka kar po mejah katastrskih parcel (odločba arbitražnega sodišča).
Čeprav Hrvaška tem sklepom oporeka, življenje v teh krajih poteka večinoma nemoteno, tako kot je pred osamosvojitvijo leta 1991, zatrjuje Milan Malič. Srečali smo ga pri oranju njive ob nekoliko vijugasti cesti, ki skozi Brezovico (tako piše na krajevni tabli) pelje proti Radovici. Nedaleč nad njegovo parcelo, ki je dolga približno dvesto metrov in mimo katere vodi cesta proti hrvaškim Radatovićem, stoji (hrvaški) napis Žumberačka Brezovica, ki označuje nevidno državno mejo.
»Moja parcela je na slovenski strani, malo dalje pa vse do konca Brezovice, ki smo jo pred osamosvojitvijo poznali le kot Brezovico pri Metliki (tako je tudi danes), o Žumberaški Brezovici pa se ni govorilo, je še nekaj parcel, ki so skoraj z vseh strani obkrožene s slovenskim ozemljem,« pove sogovornik in jih pokaže. Na tem območju je 335 hektarjev zemljišč. Meja poteka celo po sredini hiš, ponekod med hišo in gospodarskim poslopjem. Pri Maličevih, ki so na slovenski strani, državi, kot je povedal njegov sin Danijel, ločuje gnojišče. Cesta, ki jo je do Brezovice nekoč zgradila JLA, naj bi kar šestkrat prečkala vijugasto (nevidno) mejo.
»Ob prestopanju na poti domov sem to najbolj občutil na lastni koži. Hrvati so po osamosvojitvi kar tako postavili tablo z imenom – recimo temu – zaselka Žumberačka Brezovica, sestavljenega iz nekaj hiš, ki to nikoli ni bil, nihče pa ni vedel, kje meja sploh poteka. Če je sploh kdaj obstajala?« se sprašuje domačin Denis Kostelec, ki se mu (nova) meja dotika škarpe hiše.
Do doma je moral po tej cesti prečkati tudi mejni prehod Brezovica - Radatovići, ki je postavljen na slovenski strani in nikoli ni bil uradno odprt. Služil je samo kot občasna kontrolna točka, ki so se ji Hrvati navadno izogibali. Deset metrov za tem prehodom je ponovno stopil na hrvaško ozemlje, po petdesetih metrih, na odcepu makadamske ceste proti hiši, ki je kakih 700 metrov nad vasjo, pa je – niti sam več ne ve, petič ali šestič na razdalji slabega kilometra – spet peljal po slovenskem ozemlju.
»Sosedje so znali poskrbeti za svoje ljudi v 'Žumberaški Brezovici', tako da so v bližini mejnega prehoda čez noč skozi gosti gozd zgradili obvozno cesto in se s tem izognili morebitni kontroli na prehodu. Zame in sosede pa moja država ni ničesar storila. Imel sem vsega dovolj in sem se, kljub nevidni meji, po vstopu Hrvaške v schengensko območje pred kratkim raje preselil v hišo v Metliko. Čudni časi so pred nami,« je nekoliko nejevoljno sklenil Kostelec.
Metliška županja Martina Legan Janžekovič je v stalnem stiku z županjo Ozlja, da bi skupaj preplastili cesto, ki pelje do mejnega prehoda.
Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista
M. Glavonjić
16-urni post povzroči v telesu prave čud...
Jožko: AUTOFAGIJA (regeneracija organizma) -...
DL: Na ortopedskem oddelku: ''Šele ko...
Marija: Ja res je tako, ko obležiš nemočen in...
Po sledi novih teorij zarote: Ali cepiva...
Jožko: Vsako cepivo mora imeti navodila za...
FOTO: Pohod v Dražgoše po pomemben nauk
Ivan Janez: Okupator ni imel "podpore med...
Prijatelji: Na Trumpovo inavguracijo dva...
Ivan Janez: Kako to, da med povabljenimi ni...
Domače zdravilo - čebula: jetra, bradavice, piki, kurja očesa ...
čet, 6.2.2025
Vrtičkanje: Čas je za delo v sadovnjaku; februarska opravila
pet, 7.2.2025
Mateja zaradi bakterije izgubila tri otroke
sre, 5.2.2025
Bernarda Žarn med smučanjem rada uživa
sob, 8.2.2025
Edini Plečnikov spomenik v NM propada - občina, kaj čakaš?
sob, 8.2.2025