DL: Nova knjiga o Lojzetu Slaku - Slakova glasba je še kako živa
15.1.2025 | 14:30
Glasba Lojzeta Slaka, znanega in priljubljenega godca in harmonikarja iz mirnopeške doline, ter njegovega ansambla še kako živi. Njihove lepe, poskočne in milozvočne melodije, ki so razveseljevale in lepšale trenutke veliko generacijam, ter ubrano večglasno petje Fantov s Praprotna, še danes igrajo in prepevajo mnogi. Slakova glasba je ljudem prirasla k srcu in postala njihova. Še danes povezuje in razveseljuje.
To kaže tudi nova knjiga o Lojzetu Slaku in njegovih fantih z naslovom Nocoj je glas harmonike spomine spet predramil Mirnopečanke Anice Levstik, Slakove sestrične.

Številni mladi harmonikarji, tudi člani Društva harmonikarjev Mirna Peč, nadaljujejo tradicijo ter širijo Slakovo pesem in melodije. Na prireditvi so obiskovalci z njimi radi tudi zapeli. (Foto: L. M.)

Tri sopotnice Slakovih fantov, žal že vse vdove: Milena Šifrar Kos, Ivanka Slak in Klara Hvale. (Foto: L. M.)

Člani ŠKD Sela pri Kamniku Legende so v Slakovem spominskem parku na Barbovi domačiji posadili lipo, simbol slovenstva, ki jo je blagoslovil mirnopeški župnik Blaž Franko. (Foto: L. M.)

Ob Slakovem obeležju na Barbovi domačiji Andrej Bergant, edini še živeči Slakov fant, s Tuhinjskimi fanti. (Foto: L. M.)
Knjigo so predstavili na domačiji Slakove mladosti, kjer je pri Barbovih harmonika doma že 150 let, na tej domačiji starih staršev in stricev pa se je z diatonično harmoniko kot otrok prvič srečal mali Lojze Slak, sicer rojen na Jordankalu.
V Sloveniji je nastalo več sto ansamblov po Slakovem vzoru.
Gre za prek petsto strani obsežno knjigo spominov tako na Lojzeta kot na njegov ansambel ter Fante s Praprotna, ki ima tri poglavja. V prvem z naslovom Za vesel narod ni nikoli preveč glasbe je poudarek na njihovem delovanju in turnejah, prepletajo pa se anekdote in spomini na Slakove fante ter misli Slakovega prijatelja, pesnika Toneta Pavčka. V drugem poglavju z naslovom Igrajo in pojo lepo, pri srcu meni je toplo je avtorica podrobneje predstavila člane ansambla in njihove najbližje, tretje poglavje z naslovom Dragi prijatelji, hvala za lepe dni pa zavzemajo spomini na Slakove fante. Kar 116 zapisov ljudi o skupnih doživljajih s Slakovimi fanti priča, kako priljubljeni so bili Slaki in kako radi so jih ljudje imeli. Knjigo bogatijo tudi številne fotografije.
IDEJA ZORELA
Ideja za tak trajen zapis spominov, ki sicer ni prva knjiga o tem priljubljenem dolenjskem godcu, je v mislih Anice Levstik, upokojene profesorice iz Mirne Peči, zorela kar nekaj časa.
V Muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči, v katerem kot občasna sodelavka vodi skupine po razstavi, je srečevala veliko navdušenih obiskovalcev, ki so doživeto pripovedovali o srečevanjih s Slakovimi fanti, o obiskih koncertov in veselic, kako so spremljali njihove nove plošče in kasete ter jih zbirali, kako so jih te viže vsakič znova prevzele, jim vlivale veselje in zbujale nostalgijo. Nekateri so ustanovili celo ansambel ter igrajo svoje in Slakove skladbe.
Ivanka Slak: »Glasba je Lojzetu pomenila življenje.«
»Njihova pripovedovanja so bila zanimiva, nekatere izpovedi so me zelo ganile, kajti tudi meni je ta glasba blizu. Živela sem z njo, saj je moje otroštvo teklo v zavetju doma na Malem Kalu, na Barbovi domačiji, kot je tudi Lojzetu Slaku nekaj let prej. Tako je v meni vrela želja, da zapišem zgodbe ljudi, njihova občutja in spomine na Lojzeta in njegove fante,« pripoveduje avtorica knjige.
OBUJANJE SPOMINOV
Povezala se je s Slakovo družino, najprej z Lojzetovo ženo Ivanko, ter Bergantovimi, saj je prav Andrej Bergant, vodja pevske skupine Fantov s Praprotna in edini še živeči Slakov fant, bogat vir spominov in anekdot. Vsi so jo lepo sprejeli in tako se je začelo odstiranje marsikatere tančice iz časa igranja in nastopanja ansambla. Kot pove Anica Levstik, so se vezi nato pletle še z mnogimi, ki so delovali in poznali Slaka, nabralo se je toliko gradiva in spominov, da je bilo kar težko vse spraviti v knjigo.
Vesel in ponosen, da je knjiga zagledala luč sveta prav ob jubileju, 60-letnici Slakove glasbe, je Slakov nečak Leopold Pungerčar. Tudi po njegovi zaslugi so letos pripravili serijo desetih jubilejnih koncertov po vsej Sloveniji. Zelo so obiskani, zadnji pa bo decembra v Slakovem muzeju v Mirni Peči.
Na njih ne manjka Andrej Bergant, član pevcev Fantov s Praprotna, ki so Slakov ansambel spremljali od leta 1965 pa do leta 2010, ko so imeli zadnji koncert. Rad obelodani dogajanja iz preteklosti, lepe spomine, ki jih ni malo. Koliko je bilo veselic in koncertov, za katere so imeli rezervacije tudi po leto dni vnaprej, pa gostovanj v tujini. Pri srcu so mu ostale zlasti turneje med našimi zdomci v Kanadi, Ameriki in Avstraliji. Spominja se, da kako poseben izziv je bilo Slakom sodelovanje s slavnimi rockerji, skupino Big Foot Mama, ko so navdušili zlasti mlade.
Lojze Slak je diatonično harmoniko postavil na piedestal slovenske narodove kulture.
Naslednik Slakove glasbe je tudi mladi Nejc Barbo, novi gospodar Barbove domačije na Malem Kalu, kjer se glasba prenaša iz roda v rod. Od tu je izšlo že 21 muzikantov, med njimi tudi Lojze. Nejc predstavlja že peti rod Barbovih muzikantov, ki ohranja Slakovo glasbo, pa tudi že šesti raziskuje gumbe na harmoniki, je dejal.
POTRPEŽLJIVE ŽENE
Nastopi in gostovanja so Slakovim glasbenikom vzela veliko časa, kar še kako dobro vedo njihove življenjske sopotnice. Nekaj se jih je udeležilo predstavitve nove knjige: Marta Bergant, Milena Šifrar Kos, Tilka Dolenc, Vita Štritof in Klara Hvale. Kot pravijo, so razumele, kaj je njihovim možem pomenila glasba, zato so podpirale tri, včasih pa tudi štiri vogale v hiši, skrbele za družino in otroke. Glasbeno življenje mož je bogatilo tudi njih.
S koncerti so zaznamovali 60 let Slakove glasbe.
Med gosti je bilo veliko sorodnikov, med njimi tudi sestre Lojzeta Slaka, njegova sinova Slavko in Robert, pa nekateri Slakovi sopotniki na prijateljski ali poklini poti: filmski in gledališki igralec Roman Končar, ki je sodeloval s scenariji na Slakovih prireditvah; Slavko Podboj, sodelavec v oddaji Boš videl, kaj dela Dolenjc; Franci Smrekar, ki je kot velik občudovalec Slakove glasbe pri knjigi pomagal z mnogimi zanimivimi informacijami. Zbranim je odkrito povedal, koliko mu je kot zdomcu, ki je tri desetletja živel v Švici, pomenila Slakova narodnozabavna glasba, lepa besedila so ga ganila do solz. »Vesel sem, da je prišlo do sodelovanja in knjige, kajti kar je zapisano, nikoli ne izgine. Čestitke avtorici, lepše nismo mogli zaznamovati 60 let Slakove glasbe,« je dejal.
Članek je bil objavljen v novembrski tiskani številki Dolenjskega lista
Lidija Markelj
16-urni post povzroči v telesu prave čud...
Jožko: AUTOFAGIJA (regeneracija organizma) -...
DL: Na ortopedskem oddelku: ''Šele ko...
Marija: Ja res je tako, ko obležiš nemočen in...
Po sledi novih teorij zarote: Ali cepiva...
Jožko: Vsako cepivo mora imeti navodila za...
FOTO: Pohod v Dražgoše po pomemben nauk
Ivan Janez: Okupator ni imel "podpore med...
Prijatelji: Na Trumpovo inavguracijo dva...
Ivan Janez: Kako to, da med povabljenimi ni...
Bernarda Žarn med smučanjem rada uživa
sob, 8.2.2025
Vrtičkanje: Čas je za delo v sadovnjaku; februarska opravila
pet, 7.2.2025
DL: V tujini ni vse zlato, kar se sveti
ned, 9.2.2025
Edini Plečnikov spomenik v NM propada - občina, kaj čakaš?
sob, 8.2.2025
Temnopolte Slovenke osupnile v Afriki
ned, 9.2.2025