So obdobja, ki so pomembna za razvoj kraja, za razvoj regije, predvsem v gospodarskem pa tudi kulturnem in športnem pogledu. Zato je prav, da se letos spominjamo 50 letnice ustanovitve Športnega društva Šentjernej (seveda poleg že močno uveljavljenega Kluba za konjski šport) kot prvo tako športno organizacijo, ki je tako rekoč s svojimi panogami zajela skoraj celotno mlado in starejšo populacijo. Torej spomnimo se na ustanovni občni zbor, ki je bil 11.2.1968 v prostorih Osnovne šole Šentjernej. Novoustanovljeno ŠD naj bi imelo naslednje sekcije: nogomet, rokomet, atletiko, namizni tenis, košarko, kegljanje, šah, strelstvo.

Predsednik delovnega predsedstva tov. Avgust Bregar je predlagal sledeče člane za posamezne funkcije v sekretariatu:

Predsednik ŠD: Janez Kuhelj;

Tajnik: Boris Gabrič;

Blagajnik: Roman Rajer;

Disciplinska komisija: Avgust Bregar, Boris Gabrič, Ivan Metelko;

Nadzorni odbor: Darine Grgovič, Pavle Turk, dr. Vladimir Zorič.

Za vodje sekcij pa so bili predlagani:

za nogomet: Stane Sintič;

za rokomet: Peter Mavrin;

za namizni tenis: Pero Jokič;

za atletiko: Tone Bučar;

za smučanje: Valter Mlekuš;

za kegljanje: Anton Zagorc;

za šah: Anton Kotar ml.;

za strelstvo: Boris Gabrič

za košarko: se določi naknadno

Občni zbor je to v celoti potrdil in zaželel vsem uspešno delo v posameznih sekcijah.

V zgodnjih začetkih delovanja so bili naši vadbeni prostori: travnik pri osnovni šoli, zasilno rokometno igrišče, ki so ga zgradili učenci s pomočjo učiteljev, šolski hodniki (za namizni tenis) in Recljevo kegljišče. Vsekakor so bili težki pogoji za zagon športne dejavnosti, vendar smo si v celoti prizadevali, da bi vsaj nekatere sekcije pričele delati.

Tako lahko najprej omenim KEGLJAŠKO SEKCIJO. V to skupino smo pridobili starejše »športnike«, ki so že v okviru svojega internega imena »Venček« nabirali izkušnje na Recljevem kegljišču. Tako so oni potem pričeli leta 1968 tekmovati v II. občinski ligi in z uspešnim vodenjem ekipe sta kapetan Peter Durjava st. in pomočnik Anton Žnidaršič povezala mlajše kegljače, nakar so to tekmovanje uspešno dokončali in se uvrstili v I. občinsko ligo. V tem času so še tekmovali za občinski pokal, leta 1969 pa so tekmovali v enotni občinski ligi. Tekmovanje smo organizirali tudi v Šentjerneju – ekipno (4 ekipe) in posamično. Kegljišče je bilo kasneje v slabem stanju in treningi so bili oteženi, zato je sekcija prenehala delovati.

NAMIZNI TENIS

V osnovni šoli je bil dobro razvit, saj so posamezni učenci in učenke tudi v občinskem merilu dosegali solidne rezultate. To se je odražalo tudi v okviru Športnega društva Šentjernej. Tako so dekleta Vida Likar, Zdenka Gomizelj, Sonja Krvina, Marina Švalj, Alenka Kovačič nadaljevale na občinskih prvenstvih in v II. republiški ligi. Člani so tekmovali večinoma na občinskih tekmovanjih. Ekipo deklet je vodil in treniral Janez Kuhelj.

KOŠARKA

Maja 1974 se je začela Dolenjska liga v košarki, v kateri smo sodelovali tudi člani ŠD Šentjernej. V tej ligi je nastopilo 10 ekip. V ekipi so bili večinoma košarkarji iz Šentjerneja, dva košarkarja pa sta bila iz Kostanjevice. Tekme so bile tudi v letu 1975.

ATLETIKA

Šentjernej je od nekdaj znan po dobrih tekačih, saj so se merili med seboj tudi takrat ko so bile v Šentjerneju konjske dirke. Med odmorom dirke so se med seboj pomerili tekači in s tem popestrili program konjskih dirk. Ob ustanovitvi ŠD Šentjernej so tudi atleti pričeli s treningi in tekmovanji. Mladinci in mladinke so se udeleževali tekov Ob žici okupirane Ljubljane v kategoriji 3x1000 m za mladince in 3x600 m za mladinke v letih 1968, 1969, 1970, 1971, 1972 v konkurenci telesnovzgojnih organizacij. Ekipa mladink je v dveh letih osvojila 3. mesto.

Atletskih tekmovanj so se udeleževali tudi na prvenstvih v Novem mestu, kjer so praviloma zasedali ekipno 2. mesta za novomeškim atletskim klubom.

Z dograditvijo nogometnega igrišča in atletske steze v Šentjerneju leta 1972 pri osnovni šoli je tudi atletika dobivala večji pomen. Vedno boljše rezultate so dosegali tudi učenci in učenke osnovne šole, ne samo na občinskem ampak tudi republiškem merilu. Šentjernejski mladi atleti so postajali večkratni državni prvaki bodisi ekipno ali posamezno. Več pionirjev in pionirk je bilo uvrščenih v odgovarjajočo državno reprezentanco. Odraz vsega tega je bil, da smo potem leta 1993 ustanovili samostojni atletski klub, ki še danes zelo uspešno deluje.

NOGOMET

To je igra, ki je med mladino najbolj priljubljena. Ob ustanovitvi ŠD v Šentjerneju ni bilo nogometnega igrišča, zato so v glavnem igrali mali nogomet na igriščih, ki so bila narejena po posameznih vaseh. Ko se je leta 1972 uredilo nogometno igrišče v najmanjših še sprejemljivih merah, so se tudi v Šentjerneju nogometaši vključili v Dolenjsko nogometno ligo in uspešno nastopali. Posebej moram poudariti tudi delo v tem klubu gospoda Darineta Grgoviča, ki se je med drugim zavzel za gradnjo slačilnice, ki je bila priključena k obstoječi stavbi krajevne skupnosti. Obenem je bil on gonilna sila tega kluba. Škoda, da je veliko prezgodaj preminul. Danes klub deluje naprej in razvija mlade nogometaše, ki se uveljavljajo že v slovenskem prostoru (dva pionirja sta se uvrstila v pionirsko reprezentanco). Vsekakor v delu močno pogrešajo nedavno umrlega Staneta Koligarja, ki je bil gonilna sila predvsem mlade selekcije, ki je že v najmlajših kategorijah zelo uspešno nastopala tudi v slovenskem merilu.

ROKOMET

Že ob ustanovitvi šolskega športnega društva leta 1962 je bil rokomet zelo sprejemljiva igra. Z izgradnjo novega rokometnega igrišča pri osnovni šoli je ta igra močno napredovala. Tako je takrat šolska ekipa zasedla 2. mesto na republiškem finalu osnovnošolskih ekip. To se je ponovilo še enkrat. Osnova te ekipe je tvorila tudi jedro mladinske ekipe v okviru ŠD Šentjernej. Prvi nastopi ekipe deklet in fantov na medobčinskem prvenstvu v Metliki in Semiču so bili zelo uspešni. Septembra 1972 so prvič v zgodovini šentjernejskega rokometa začeli tekmovati dekleta in fantje v Zasavski ligi. Zelo uspešna so bila dekleta, ki so po prvem delu tekmovanja zasedle 1. mesto, fantje pa 10. mesto. Hitro je napredovala ženska ekipa, ki se je leta 1977 plasirala v slovensko ligo – zahod, leta 1979 pa se je uvrstila v enotno slovensko ligo. Od pionirske ekipe 1964. leta do ženske članske ekipe 1981. leta je vodil in treniral Janez Kuhelj. Nato so bili še trenerji Milan Kalin, Franc Vintar, Radi, Jože Fifolt in nazadnje do leta 1989 Evgen Pungarčič. V zadnjem ligaškem tekmovanju je ekipa zasedla 2. mesto. Pripominjam, da so bile igralke večinoma vzgojene v domačem klubu, kar kaže na izredno sposobnost naših deklet. Nekaj igralk je sodelovalo tudi v slovenski reprezentanci: Vera Judež, Marija Kovačič Jakše, Mateja Rangus in Lidija Kegljevič. Posebej moram poudariti pomen sodelovanja v vodstvu kluba gospoda Franca Kovačiča, ki je skrbel predvsem za finančno plat kluba.

Fantje so potem tekmovali v Dolenjski ligi in sodelovali na kvalifikacijski tekmi za vstop v II. slovensko ligo, kamor so se uspeli uvrstiti, vendar pa zaradi finančnih težav v njej niso nastopili. Škoda je le, da so premalo mislili na vodstveni kader kluba, ki naj bi potem prevzel vodstvo za nadaljnja tekmovanja.

SMUČANJE

Zelo aktivna sekcija ŠD je bilo tudi smučanje. V zimskem času so bile razmere pač take, da možnosti za kakšno drugo športno dejavnost ni bilo, še sploh pa, ker je bila narava s snegom bolj radodarna kot danes. Dejavnost mladih se je opredelila za smučarske skoke, ker druge možnosti v začetku ni bilo. Smučišča na Javorovici so bila daleč, dostop le peš, pa tudi vlečnic ni bilo. Tako smo že leta 1969 zgradili 20 m skakalnico v Kaludarjih. To je bila že druga 20 m skakalnica v tem predelu, ki je bila zgrajena v obdobju po letu 1950 na Zgibetovem bregu. Na tej so med drugim skakali Darinko Rangus, Nace Blatnik, Rudi Gorišek, Janez Kuhelj, tudi Jože Hribar, Janez Zagorc in Jože Vide. Kasneje je bila ta skakalnica opuščena.

Na novi skakalnici so se odvijala meddruštvena občinska prvenstva. Skakalci so tekmovali na raznih do 70 m velikih skakalnicah po Sloveniji – v Zagorju, Mirni, Velenju, Guncljah, Ihanu, Sebenju, Logatcu, Kranjski Gori in Planici. »Vlečna« skakalca sta takrat bila Janez Selak in Jože Šinkovec, ki sta za sabo potegnila mlajše generacije. Z uspešnimi nastopi so si potem pridobili kategorije. V sedemdesetih letih je bila zgrajena tudi 30 m skakalnica na Javorovici, na kateri je večino dela opravil Franc Pavc, sicer tudi skakalec. Nazadnje je bila zgrajena 40 m skakalnica po Goriškovih načrtih v Drči pri Pleterjah.

Leta 1969 smo prvič organizirali na Javorovici veleslalom za memorial IV. bataljona Cankarjeve brigade in sicer za vse kategorije – za moške in ženske. Dokler so bile ugodne zime se je to tekmovanje zelo uveljavilo. Prihajali so tekmovalci iz vse Dolenjske, Ljubljane in tudi od drugod. Tekmovalcev je bilo preko 100, v nekem obdobju pa tudi 300. Teh tekmovanj je bilo vse skupaj 18, zaradi zime brez snega jih je tudi nekaj odpadlo.

Ob tej predstavitvi delovanja ŠD Šentjernej moram poudariti, da je delo potekalo na prostovoljni organizaciji tako vodenje posameznih sekcij, kakor tudi sodelovanje tekmovalcev. Sredstva, ki jih je društvo dobivalo, so bila delno porabljena za povrnitev stroškov za tekmovanja in delno za prevoze. Tukaj se moram posebej zahvaliti vsem tistim, ki so kakorkoli sodelovali pri afirmaciji našega društva, ki je, kot vidimo, kljub skromnim finančnim sredstvom uspešno delovalo in prikazalo takrat dve naši krajevni skupnosti Šentjernej in Orehovica kot uspešen rezervoar bodočih športnikov in športnic.

Predsednika ŠD Šentjernej sta v tem 50 letnem obdobju bila poleg Janeza Kuhlja še Franc Kostrevc in Sandi Kečkeš. Žal sta že oba preminula.

Ob tem razglabljanju o delu ŠD Šentjernej sem mogoče izpustil še veliko pomembnih akterjev. Težko je vseh omeniti, predvsem zaradi bojazni, da bi koga pri omenjanju po nesreči izpustil, kar bi bilo nedopustno.

Zato priporočam, v kolikor bo želja posameznikov za podrobnejšo osvetlitev določenih sekcij, dela in doprinosa vseh deležnikov, naj se mi oglasijo, saj sem pripravljen pri tem sodelovati.