Tudi ameriške raziskave dokazujejo, da ljubitelji  branja knjig živijo dve leti dlje. Da pa živijo lepše, lahko potrdimo vsi, ki radi beremo. Z branjem vstopamo v različne svetove  v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Vživljamo se v usode, preverjamo občutke, se veselimo in čustvujemo. Torej smo vsestransko prebujeni, ko odložimo knjigo.

''Kakšno razkošje »BRATI«'' je vzkliknil Gorki, ko se je naučil brati. Branje je težko oranje med črnimi brazdami. Do tretjega razreda naj bi otrok obvladal branje, da mu ta ne predstavlja muke kasneje. Mnogi prav zaradi tega ne berejo radi. Seveda s svojim zgledom navdušimo bodočega bralca s pripovedovanjem pravljic, učenjem pesmic in skupnim branjem v družini. Tako postaja bralec za vedno. V knjižnici so pred dopusti police prazne, knjige za bralno značko le še redke dostopne. To dokazuje, kako nas družijo knjige. Število tekmovalcev za bralno značko je od 11-100 naraslo v 8. letih.

V Novem  mestu je prvi študijski krožek v RIC-u začel leta 2000 prav bralni krožek Beremo z Manco Košir. Marjana Štern pa je postala  prva izobražena mentorica.  Brali smo tudi v Domu starejših. To je bila lepa izkušnja za 14 bralcev, ko smo jim kar 5 let polepšali ponedeljkove popoldneve.

Mi pa beremo skupaj že 11. leto. Od leta 2006 se družimo v čitalnici za odrasle v Študijski knjižnici Mirana Jarca kot bralni krožek Beremo skupaj. Tu nam prijazni knjižničarji pripravijo  knjige pisatelja, pesnika. Vsak prvi delovni torek postane knjiga prva oseba našega druženja. Po  jeseni sestavljenem bralnem načrtu se veselimo novih knjig in doživetij. Pogovori o knjigah nas bogatijo, saj z različnimi  značaji, izkušnjami in znanjem drugače vrednotimo isto knjigo in njeno sporočilo. Tako spoznavamo še drug drugega in spletejo se prijateljske vezi med bralci knjig. Veselimo se februarske ure poezije, ko slišimo besede, ujete v rime in ritem. Te nosimo s sabo še več dni.

Že drugo leto pa svoje veselje delimo še s člani Društva za slepe in slabovidne. Njihova mentorica je Irena MUC iz knjižnice, organizatorka pa Vincencija Skobe. S svojim »vidom« so nas naučili videti in čutiti. Spoznali smo mnoge pripomočke za branje, knjižnico slabovidnih v Ljubljani. Njihov optimizem nas spremlja do naslednjega srečanja. »Mi beremo tudi v temi,« pravi slepi Zlatko, iskriv in duhovit bralec Braillove pisave. Tudi na računalniku je dober dopisnik.

Zdaj lahko v Novem mestu beremo v več bralnih  krožkih, v različnih druženjih: v RIC-u Beremo skupaj, pri Društvu upokojencev Berejo s Slavko  Kristan in kot nadaljevanje Čajanke v Študijski knjižnici. Drugi lahko berejo v  knjigarni Goga, imenovani Gogine čitarije, v Gimnaziji pa Bibliofili. 

Zamenjajte kanale in se družite s knjigami, morda boste z njimi srečnejši.

Zaprta molči, odprta govori, uči, širi obzorja, približuje daljave, odkriva neznano, budi srce in možgane. Naj vas zapelje v drug svet.

Tako beremo, poslušamo, izbiramo, priporočamo in se veselimo srečanj s knjigami. Tako ožarjene od besed osvetljujemo tudi druge (po Cirilu Kosmaču) in jih navdušujemo za branje. Širimo bralni virus, z njim okužujemo druge, saj nič ne boli, če smo z njim okuženi. Če bi ljudje več brali, bi bil svet boljši. Pridružite se nam ali berite kar tako. Knjiga je tiha prijateljica, ki te vedno čaka in te razveseli. Vzemi jo in vesel(a) boš tudi ti.

»Naj razsaja bralni virus!

Naj okuži vse ljudi!

Tako okuženi bomo  srečni preživeli vse do konca svojih dni« L. V.