FOTO: Iz megle na Gorjance, na sonce
Vabili smo na Gorjance. Telefonskih obljub je bilo precej, parkirni prostor ob dogovorjeni uri pa poln le delavcev Krke. Greva, morda jih bo pa kaj v Gabrju ... Zvonik starodavne cerkvice sv. Janeza Krstnika, pozidane na prelomu 15. stoletja, je kipel v novi obleki, notranjost, v kateri je križev pot z napisi v bohoričici in zlatimi oltarji iz 17. stoletja, pa je čakala, kot nevesta ženina. Ljudje smo jo napolnili do zadnjega kotička. Obred je ob petju in lepi pridigi prehitro minil. Nisem pogledoval naokoli, zalotil pa sem se pri misli: Bo še kdo predrl dolinsko meglo zadovoljstva ob polnih kaščah? Morda bo nas na vrhu čakalo sonce, ki bo pregnalo utopično zaspanost, kot so se nekateri kristjani spraševali na Otočcu dan prej.
Podala sva se do Šumečega potoka. Polno praznih avtov, pa še ura devet ni odbila. Zavila sva na »podmazano« stezo. Koliko vsakovrstnih gob, žal tudi prevrnjenih – mar moraš uporabit nogo, namesto, da bi sadež narave pustil poznavalcu? Kultura? Malo pod Gospodično sva srečala sijočo Brigito, ki je navdušeno pripovedovala o soncu! Del sonca je bil v čaju in gostoljubju oskrbovalcev Gospodične. Nekdo je svaril pred medvedko z mladiči, pa sva ga kar preslišala. Sonce je naredilo svoje, razgnalo megle in dvome! Navzgor, na vrh!
Zavila sva na hrvaško stran in videla posledice iskalca mravljinčevih jajčec – no, pa je imel možakar prav. Na vrhu so sedeli le trije mladi in se ozirali nad megleno morje – ptički bi lahko po njem hodili! Kamniških, Triglava, ni bilo videti. Na vrhu Gorjancev stojita v začetku 90. let 20. stoletja prezentirani razvalini rimskokatoliške cerkve sv. Jere (ki jih zdaj obnavljajo) in grškokatoliške cerkve sv. Elije. Med njima poteka meja med Slovenijo in Hrvaško, pri bogoslužju pa se srečujejo ljudje z obeh strani meje.
Cerkev sv. Jere je prvič omenjena leta 1447 v listini, s katero sta Friderik II. Celjski in njegov sin Ulrik II. kartuziji Pleterje potrdila lastništvo obsežnega samostanskega gozda na Gorjancih. Vizitacijski zapisniki iz 17. st. večkrat omenjajo slabo stanje njenih zidov. Zaradi neljube soseščine Uskokov so za bogoslužje potrebna oblačila in zvon so ključarji na nedeljo »Exaudi« in na praznik sv. Marjete, ko je bila tu maša, prinesli iz cerkve sv. Janeza v Gabrju. Valvasor piše, da so pri Sveti Jeri verniki prejeli nekatere izredne milosti, slepec je spregledal, hromec shodil … Sveta Jera je že ob prvi omembi označevala mejo pleterske gozdne posesti. Po urbarju kostanjeviškega gospostva iz leta 1625 pa so se tu stikale meje kostanjeviškega, pleterskega, žumberškega in mehovskega deželnosodnega okraja.
Pozidava cerkve sv. Elije je povezana s selitvijo Uskokov v Žumberk v prvi polovici 16. st. Nekateri domnevajo, da je bila to gotska stavba s kratkim prezbiterijem in ladjo z dvema obočnima polama, ki je ena najstarejših grškokatoliških cerkva na Hrvaškem. Obe cerkvi sta bili verjetno opuščeni okoli leta l800.
Maša pri Sveti Jeri je v nedeljo po 17. marcu in na prvo nedeljo v avgustu; pri Svetem Eliji zadnjo nedeljo v januarju, 1. maja in prvo nedeljo po 20. juliju, vedno ob 12. uri.
Prisopihal je sodelavec, pa smo jo skupno mahnili po svežih košenicah k Miklavžu, se odžejali pri ličnem novem domu in med žarki ter vandrajočo meglo odkorakali na izhodišče.
Splačalo se je bilo dvigniti iz megle vsakdanjih težav. O, da bi le bilo še več posnemovalcev!
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
