Na sveže sobotno jutro, 17.4.2021, smo se z ekipo pohodnikov mimo Straže, Dvora in Žužemberka odpravili do majhne vasice, imenovane Podpeč. Naš pohod smo začeli pri cerkvi sv. Martina in po gozdni poti, kjer smo še lahko užili aprilske sledove snega, kmalu prispeli do Kamnega vrha.

Trije najpogumnejši člani so želeli preveriti debelino snežne odeje in začudeno ugotovili, da jim sega celo do kolen, zato jim ni preostalo drugega, kot ta trenutek ovekovečiti. Obdani z rahlo zamegljenimi planotami v daljavi na Kamnem vrhu, smo naredili nekaj fotografij, nato se spustili do koče, kjer smo si privoščili krajši oddih in se okrepčali.

Pot smo nadaljevali skozi pravljični gozd, pokrit s smaragdno zelenim mahom, ki nas je pripeljal do naslednjega cilja, Grmade. Na naše veselje smo si v odprti koči lahko privoščili tako zeleni čaj (Laško pivičko, kakor bi ga imenoval Gric), kot tudi turško kavo in jabolčni štrudelj, ki je bil ''za prste polizat.'' V prijetni družbi in objemu nežnih sončnih žarkov smo na klopeh posedali kar nekaj časa, dokler nas ni hladen vetrič napotil nazaj v dolino.

Nazaj grede smo se ob poti večkrat za kratek čas ustavili; eni, da bi občudovali prebujanje narave, drugi, da bi ovekovečili divja odlagališča.

Prihod v dolino smo popestrili z ogledom jame v vasi Podpeč, ki je dolga kar štiri kilometre in velja za prvo jamo v svetu, za katero je Valvasor izdelal načrt.

S širokimi nasmehi, srečo v očeh in z željo po ponovnem snidenju smo se poslovili in odpravili domov.