Gostujoča razstava slikarja Jožeta Marinča: Arheologija barv
V Likovnem salonu Kočevje odpiramo gostujočo razstavo slikarja Jožeta Marinča, rojenega v Dolnji Brigi pri Kočevski Reki.
##IMAGE-4105353##
Odprtje razstave v četrtek, 13. marec 2025, ob 19. uri.
Likovni salon Kočevje, Trg zbora odposlancev 72, 1330 Kočevje
13. 3.–17. 5. 2025
Kustos razstave, avtor besedila: dr. Andrej Smrekar
Odpiralni čas: pon.- pet.: 10.00–12. 00; 17.00–19.00
sob.: 13.00–15.00
V lanskem letu so v Galeriji Božidar Jakac ob umetnikovi 70. obletnici rojstva pripravili veliko pregledno razstavo. Po petdesetih letih, ko je imel Jože Marinč na Kočevskem (natančneje v Kočevski Reki) svojo prvo samostojno razstavo, ga v Likovnem salonu Kočevje predstavljamo s serijo del njegovega zadnjega ustvarjalnega obdobja. Kustos dr. Andrej Smrekar je ob tem zapisal:
Arheologija barv je zadnji tematski okvir v katerem ustvarjalnost Jožeta Marinča že več kot desetletje sledi toku domišljije. Izhodišče je dokaj enostavno. V snovanju predmetov in slik slikar uporablja trakove prisušene in naplastene barve iz vedric − ostankov svojega delovnega procesa. V bistvu gre za recikliranje materialov, ki bi jih sicer zavrgel. S tem je vključil vidika trajnosti in vzdržnosti v ustvarjalni proces, v njegove produkcijske postopke brez ostanka. Tako kot arheologija iz nekdaj pokopanih fragmentov preteklosti ustvarja predstavo o preteklosti v sedanjosti, v Marinčevem postopku nastaja nova duhovna vsebina iz pozabljenih ostankov ustvarjalnega procesa.
Jožetu Marinču slikarstvo ni nikoli pomenilo zgolj hermetičnega in samoreferenčnega območja. Izšolal se je v pozno modernističnem sistemu, ki je tudi akademijo odprl kompetenčnemu omejevanju ter eksperimentiranju z medijem in njegovo sporočilnostjo. Njegovo slikarstvo je sicer po iskanju avtentičnega izraza ob pojavu nove podobe v osemdesetih letih najlažje ubesediti v okviru visoko modernistične estetike in njenega postmodernega preživljanja v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, vendar je na ta način nemogoče aktualizirati delež dekorativnega v tem okviru. Prav ta vzgib mu je ves čas zagotavljal identiteto in ga hkrati zadrževal na robu vidnega polja likovne kritike, ki se je prav tako težko odrekala svojim modernističnim izhodiščem.
Do konca tisočletja je v središču svoje ustvarjalnosti zadržal sliko v dokaj tradicionalnem smislu metaforičnega ekrana, površine, ki se nadaljuje iz slike v sliko. Četudi je v nastajanju slika legla na tla ali na mizo, je bila še vedno povsem avtonomen predmet, razstavljen v ekskluzivnem prostoru na steni. S postopno krepitvijo interakcije s prostorom po letu 2000, ki je zahtevala spreminjanje formata, njegovo standardizacijo, modularnost in razmerja do prostora in gledalca, pa so postali pomembnejši drugi vidiki, ki jih lahko istovetimo z dekorativnostjo. Predmeti, ki so še vedno imeli nekatere lastnosti slike, in slikovne površine so se podredili strukturi prostora ali pa so ga sami strukturirali. Doživljanje prostora je v prvi vrsti čutno in čustveno, kar je domena dekorativnega.
V postmedijski umetnosti so se tradicionalne forme in mediji umikali novim. Marinčeva dejavnost je sledila tej preureditvi hierarhij, v kateri je prišla do izraza igra kot generator ustvarjalnega procesa. Slika je postajala vse bolj najprej dokument ustvarjalnega procesa in šele nato njegov končni produkt ali rezultat. Marinčevi projekti v pomembnejših razstaviščih so sliko in slikarstvo podredili konceptualni praksi. Podrejenost in hkrati nepogrešljivost sta lastnosti parergona v Derridajevi obrnjeni perspektivi, in postmodernistična umetnostna praksa je dekorativnost v tem smislu rehabilitirala. Slikanje, kot ga je v praksi vzpostavil Jože Marinč, je bilo vitalnega pomena za vzdrževanje ludistične dejavnosti ustvarjalca. Ustvarjanje kot igra ga je vodila dalje od slikanja, a je izkušnje iz prostorskih intervencij in instalacij prenašal tudi nazaj v sliko. Sam princip dela je v celotnem opusu ostal nespremenjen in je sledil načelom dekorativnega slikarstva v strukturi slike ali v razmerju do prostora. Ustvarjalno nujo pa lahko razumemo s pomočjo metafore ločevanja svetlobe od teme. Njunega razmerja ni nikoli mogoče vzpostaviti enkrat za vselej, temveč ga je treba vzpostavljati vedno znova tudi v terapevtskem smislu iskanja notranjega ravnovesja. Slikanje ostaja Marinčeva globoko intimna zaposlitev, ki hrani njegovo vitalnost ne glede na to ali je sredstvo ali cilj. Še najbolje jo bomo razumeli kot dokumentirani potopis od prazne površine do sklenjene barvne opne. Kot pravi slikar − ne cilj, pomembna je pot.
