##IMAGE-3856877##

»Koncert z Big Bandom RTV Slovenija je vse, kar v tem trenutku sem. Vse, kar sem počel v zadnjih desetih letih. Tisto, kar je po mojem mnenju najboljše,« pravi Klemen Slakonja.

Ste hvaležni, da vas je Vesolje na Zemljo poslalo v času Putina, Merklove in Trumpa?
(smeh) Hvaležen sem za druge stvari.

Ampak bili so dobra snov za vaše parodije ...

Snov bi se vedno našla, v kateremkoli obdobju. Prišel sem do točke, ko sem čutil, da moram to delati, in potem sem na srečo, za kar sem hvaležen, to tudi uresničil.

Kako začutili?
Začutil sem, da to preprosto moram narediti. Pri meni je vedno tako, da dobim neke vizije in potem sledim temu, da jih uresničim.

Vaša dela so družbeno angažirana.
Odvisno, kaj me pritegne. Odvisno od projekta, odvisno od vizij. V obdobju, ko sem to delal, sem bil vsekakor družbeno kritičen, zanimajo pa me tudi druge stvari.

Ampak parodija je še vedno del vaših koncertov ...
Seveda. Koncert z Big Bandom RTV Slovenija je vse, kar v tem trenutku sem. Vse, kar sem počel v zadnjih desetih letih. Tisto, kar je po mojem mnenju najboljše, in vse, kar me na neki način še zanima, da bi delal v prihodnosti. Koncert je torej nekakšno stičišče preteklosti in prihodnosti.

Nekje sem prebrala, da v zadnjem času vedno bolj poslušate svoj sedmi čut, srce ... Je to razlog, da vedno več časa namenjate glasbi, da ste se odpovedali gledališču?

Ne, gledališču se nisem odpovedal. Vzel sem si oddih od gledališča. Ni šlo drugače, kot da sem dal odpoved. Želel sem si, da eno leto ne bi igral v nobeni novi predstavi, ker vem, kaj pomeni, ko si v nekem študiju. Že sezono pred tem sem šel na polovični delovni čas in po Sloveniji igral samo Županovo Micko, tako da mi je ostalo nekaj časa zase, da sem se lahko začel učiti klavir, kar je bila moja velika želja. Po tem, kar se je zgodilo s Šugmanom, po njegovi prezgodnji smrti, me je Samobor vprašal, ali bi bil pripravljen prevzeti njegovo vlogo v predstavi Hlapci in se vrniti za polni delovni čas. Privolil sem, a takoj, ko sem se vrnil v gledališče, sem se spet povsem osredotočil zgolj nanj. Tri mesece sem ves čas namenjal študiju, učenje klavirja je obstalo, vse, kar zadeva glasbo, je ponovno zamrznilo. Spoznal sem, da je čas za spremembo.

Vam je lažje ustvarjati glasbo kot igrati?
Drugače je. Pri sebi vedno bolj opažam, da sem v osnovi glasbenik. Vsi moji največji uspehi, ki sem jih dosegel, so bili povezani z glasbo. Če zdaj pogledam nazaj, vidim, da je bila glasba vedno del mene, ampak sem jo vedno puščal v ozadju zaradi nekih starih vzorcev, ki sem jih nosil s sabo ...

Starih vzorcev?
Mogoče se mi je, ne vem, zakaj, zdelo »več« biti v gledališču, kot biti pevec. Mogoče sem glasbo malo podcenjeval, mogoče poklic igralca uvrščal višje kot poklic pevca. Mogoče, ker se mi je glasba zdela tako samoumevna. Peti mi je bolj naravno kot igrati. Vse, kar je povezano z glasbo, naredim z lahkoto, v gledališču pa sem se moral vedno truditi. Saj ne, da bi zdaj delal stvari z levo roko, če me razumete, mislim način, neki užitek, ki ga občutiš ob tem. Nobenega pritiska ne čutim pri petju, svoboden sem. Pri igralstvu sem imel vedno strahove, pritiske, pričakovanja ... Ko dobiš neko »kilometrino«, se že prebijaš nekako čez vse te stvari in rasteš kot igralec, pri petju pa mi tega nikoli ni bilo treba. Potem pa se res vprašaš, ali ti ni to mogoče bližje.

Ste se petja kdaj učili?
Ne. Sem pa sedem let pel v zboru, začel sem v gimnaziji in potem do zadnjega letnika študija.

Ste že našli svoj glasbeni slog?

Iščem. Igram se. V bistvu se zdaj učim glasbene produkcije in vsega ... Imam čas, da se doma usedem za računalnik in se poigravam s programi, snemam, raziskujem, da vidim, kaj sploh je moj slog. Mislim, da sem vedno bližje temu. Težko je to ubesediti, pa tudi ni še pravi čas za to.

Bo zelo drugačen od tega, kar zdaj vidimo na odru z Big Bandom?
Zanima me združevanje starega in novega. Všeč mi je, kako dela Stromae, belgijski pevec in umetnik, ki zdaj sicer že nekaj let ni ničesar ustvaril. Njegov slog so francoski šansoni na sodoben, moderen, malo elektronski način, kar se mi zdi zelo zanimivo. Seveda ne bom delal francoskih šansonov, neko združevanje starega in novega pa se mi zdi zelo zanimivo.

Se sami učite igrati klavir?
Ja, s pomočjo spletnega programa. Pred leti sem se tako začel učiti kitaro, ker je igralski urnik takšen, da ne moreš jasno vedeti, kdaj bodo vaje, in se je najlažje povezati na splet. Tako sem se naučil osnov kitare in od začetnika prišel na »intermediate level«. Potem sem začel več delati v gledališču in na televiziji, zato je vse obstalo. Leta nisem prijel za kitaro. Pozneje sem začutil močno željo po igranju klavirja. Kot je v plesu balet neka osnova, se mi zdi, da je v glasbi klavir. Tam vidiš vse tipke, vse tone, kaj kje je, in ker čutim neko ljubezen do glasbe, sem na spletu našel program ...

Ste si kupili klavir?
Pianino. (smeh) Učil sem se s pomočjo programa Playground Sessions, zdaj sem na »intermediate level«. (smeh) Znam že postaviti akorde, kar mi je v tem trenutku najpomembnejše. Ko se potem enkrat lotiš pisanja svoje glasbe, je vse veliko lažje.

Kaj pa zdaj pišete?

Zdaj se predvsem izobražujem. Sicer sem začel s parodijami, ki sem jih delal na že obstoječe pesmi, potem pa se je zapletlo. Zakonsko ni najbolj jasno določeno, ali za parodije potrebuješ dovoljenje avtorjev izvirnika, če se takšna parodija vrti na televiziji, pa se to zahteva. Enkrat se je zgodilo, da nismo takoj dobili dovoljenja, vseeno naredili pesem, posneli videospot in ga objavili na YouTubu. Potem se je izkazalo, da dovoljenja tujega avtorja ne bomo dobili, in video smo morali umakniti. Čeprav sem bil takrat jezen, se je to izkazalo za nekaj odličnega. Po tem sem začel delati svoje pesmi in nastala je moja avtorska pesem, v kateri imitiram Žižka, Cut the Balls, potem pa tako naprej, vse do Putina, Merklove ...

Razmišljate o prihodnosti?
Razmišljam. Predvsem hočem delati to, kar me veseli, predvsem me zanima ustvarjanje. Vleče me, da res kaj naredim. Zdaj, v sedanjosti, bom poskušal namenjati čim več časa piljenju svojih darov, ki bi jih želel nadgraditi, improvizaciji, delal bom in ob tem užival, potem pa bomo videli, kam me bo to prineslo v prihodnosti, ki bo takrat že sedanjost. (smeh)

Vse to je odlično, ampak ob vsem tem človek potrebuje tudi denar.
Ja, saj ... Hm ... Imam neke načrte za leto vnaprej, tako da se s tem pretirano ne obremenjujem. Še vedno imam predstave v gledališču, koncerte, zamisli, vse teče, kot mora.

Za konec ne morem mimo vprašanja, kakšna se vam zdi letošnja zmagovalna pesem Eme.
Zelo mi je všeč. Zdi se mi, da bosta nekaj posebnega na evrovizijskem odru že s svojo pojavo, z energijo, ki je med njima. Na prvi pogled je mogoče videti, da vse skupaj ni nič, ampak če pogledaš malo globlje, vidiš, da je zelo močno. Že leta nismo imeli oziroma se pravzaprav niti ne spomnim, da bi kadarkoli imeli tako močan naboj med dvema človekoma. Najpomembnejša za Evrovizijo je zgodba – celoten paket, v katerega zaviješ svoj glasbeni slog.