© 2025 Dolenjski list Novo mesto d.o.o. - Vse pravice pridržane.

Planinsko romanje po Slovenskih Goricah in Goričkem


Peter Repovž
22. 2. 2012, 08.55
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

2_zarja.jpg
Arhiv Lokalno.si
2 zarja
skupinska_.jpg
Arhiv Lokalno.si
stanko_krka__em.jpg
Arhiv Lokalno.si
kaj__a_8.jpg
Arhiv Lokalno.si

Planinska skupina Krka se je v nedeljo navkljub slabi vremenski napovedi podala na romanje po Slovenskih Goricah in Goričkem. Kar številčno skupino je avtobus dostavil v bližino Spodne Voličine. Malo po cesti, pa čez dvorišče in ograje kmetije smo se mimo zamrznjenega ribnika, po hrustajočem snegu, približali gozdu. Stara pot nas je povedla korak za korakom višje in bližje Zavrhu. Tri srnice so tekle mimo nas v varnem spremstvu srnjaka. Pozdravil nas je Maistrov stolp, z izbranimi besedami pa povedel v zgodovino marljivi član Turističnega društva, g. Stanko Kranvogel. O, ko bi kaj takega slišali v naših šolah, bi drugače cenili vse, kar je slovensko, bili ponosni na stebre, na katerih je zgrajena Slovenija, bi vedeli, da Prešeren ni napisal take Zdravljice, temveč s precej drugačno vsebino, Zdravico, in da nam je prvi slovenski general Rudolf Maister s svojo vojsko ohranil takšno Slovenijo, kot jo poznamo danes. Če bi mu pustili »bratski« vojaki, pa še znaten del Štajerske in Koroške, ki sta žal ostali pod Avstrijo!

Zavrh je slikovito naselje v osrčju gričevnatih Slovenskih goric. Preteklost kraja je povezana z vinogradniško tradicijo in imenom generala Rudolfa Maistra. Kraj je od takrat temeljito spremenil podobo, ohranil pa je spomin na velikega Slovenca in domoljuba, ki je v kraj prihajal na oddih. V njegov spomin so daljnega leta 1961 poimenovali društvo. Leta 1963 so postavili Maistrov razgledni stolp, ga leta 1981 nadomestili z novim in leta 1986 odprli Maistrovo spominsko sobo.

Zapeljali smo se do Moravcev. Ob novih toplicah Bioterme pustili šoferja, pa se peš podali mimo starodavnih kajž do Gomile. Tam nas je ohladil veter – razgledni stolp je kar drhtel.

Gomila, 352 m, je najvišja vzpetina v vzhodnem delu Slovenskih goric. Na vrhu stoji 18 m visok kovinski razgledni stolp. Postavili so ga leta 1992 namesto starega lesenega, ki ga je podrlo neurje. Stolp je posvečen izumitelju Janezu Puhu (1862–1914), domačinu iz bližnjega zaselka Oblačjek. Stolp so odprli ob 130. obletnici njegovega rojstva. Postavilo ga je domače turistično društvo, ki zdaj tudi skrbi zanj. S stolpa se odpira lep razgled po Slovenskih goricah, proti SV prek Murskega polja do Prekmurja, proti J prek Ptujskega polja in Haloz do Boča, Donačke gore in Maclja vse do Medvednice, proti Z pa prek Slovenskih goric do Pohorja.

Spet nas je sprejela motorna kočija in nas dostavila na starodavno vinsko in romarsko goro, Jeruzalem. Igor je poštemplal knjižice Slovenske planinske poti, potem smo se pa podali v cerkev Žalostne Matere božje in ob prisotnosti večje skupine Nemcev zapeli Lepa si lepa, roža Marija.

Jeruzalem. Najboljših stvari v življenju ne smemo hraniti zase, deliti jih moramo z drugimi. V tem je povzeto bistvo Jeruzalema Ormož, vinske kleti z bogato tradicijo v vinogradništvu in vinarstvu, ki sledi najsodobnejšim svetovnim vinskim trendom. Temelj kakovosti vin leži v okolišu, ki je eden najboljših vinorodnih okolišev na svetu. Pa vendar smo prepričani, da razliko v resnici naredimo ljudje. Grozdje, na primer, še vedno obirajo ročno. Mnogi, ki se danes po "vinski cesti" pripeljejo sem, se ustavijo tudi v cerkvi Žalostne Matere božje. Med njimi niso le ljubitelji dobre kapljice in turisti, ki občudujejo razgled do Blatnega jezera, ampak tudi častilci, ki opravijo pobožnost.

Občudovali smo s trsi poraščene griče svetovno priznanih belih sort vin in se spustili v Ljutomer, mesto, v katerem je bil prvi slovenski tabor leta 1868, kar nekaj let pa je tu tudi Krkina tovarna. Skozi Mursko Soboto, Martjance, Andrejce smo prispeli na Goričko, v Selo. Nekateri smo se pogostili z izvrstno gibanico, drugi z drugimi dobrotami, nato pa se mimo evangeličanske cerkve spustili do starodavneromanske rotunde sv. Nikolaja, zgrajene ob koncu 13. stoletja, dobili žig, si ogledali pokopališče na robu gozda in se že v mraku vrnili v avtobus.

Ja, lepo nam je bilo in žal je lahko tistim, ki so se ustrašili vremenske napovedi!


© 2025 Dolenjski list Novo mesto d.o.o.

Vse pravice pridržane.