Pošteno svarilo, tole je temna zgodba. Grozna zgodba, pripoved staršev o otroku, ki so ga skoraj izgubili.

Hudo je. Celo brati o tem je hudo. Vendar je zgodba s srečnim koncem, obljubim, na drugi strani črnega predora obupa je sonce: smehljaj otroka, ki ga je, tako trdi njegova mama, rešil čudež, ki mu je prinesel novo srce.

Desetmesečni Valentino – poimenovan po motociklistu Valentinu Rossiju – je najslavnejši slovenski dojenček ta hip. Ima temnomodre oči, plave laske in rdeča lička, predvsem pa velik sončen smehljaj. In mora biti, si predstavljam, absoluten svetovni rekorder v številu prejetih poljubov, objemov in nežnosti, s katerimi ga zasipajo njegovi starši Sonja Kolenc in Miha Barle.

Nič se ne ustraši dveh tujcev v maskah, ki vdreta v njegov dom v Grosuplju, prijazno začeblja nekaj, kar si dovolim prevesti kot »samo malo počakaj, takoj se ti posvetim«. Ravno se je zbudil in ga mama preoblači. Nonšalantno pozira za fotografije, nič se ne naveliča objektiva. Ko snemamo video za družbena omrežja, tako glasno zahteva besedo, da preglasi očeta. »Pa je res dobrovoljček,« srečno pravi Miha. »Po pravici povedano, ko je bil v bolnišnici, je bilo mene najbolj strah, da bo, ko bomo domov prišli, ves utrujen, kot rastlinica, brez energije. Ampak ne, komaj ga lovimo!« Saj. Pa še shodil ni. A se zdi, da se bo to zdaj zdaj zgodilo.

Edini preostanek Valentinove večmesečne kalvarije v bolnišnici je njegov občutljivi nosek. Ko mu ga skušajo obrisati, se takoj izmakne. V bolnišnici je imel kup cevk v nosu, pojasni Sonja – za dihanje, za hranjenje, vse je šlo skozi nos, ki so mu ga tudi pozneje medicinske sestre ves čas čistile. »Vse drugo ga čisto nič ne boli, vse prenese, ko se pa noska samo dotaknemo, da bi ga očistili, se mu zmeša,« pravi Miha.

Rešila ga je bolezen

Ja, vem, ironično. Valentino, četrti otrok pri hiši, se je rodil zdrav – ali vsaj na videz zdrav, nobenih težav niso ugotovili. »Sicer je bil malo lažji, in ko sem ga primerjala z drugimi tremi, nama nekako ni steklo dojenje. Jaz sem se res trudila, on pa ni imel moči,« pripoveduje Sonja. Pa so jo tolažili, da so nekateri otroci pač zaspančki. Pediatrinja ni opazila nič posebnega. »Pri treh mesecih sem začela že dodajati drugo mleko, ker se nikoli ni najedel. Jokal je in nisem vedela, ali joka, ker je lačen. Danes vem, da je bil brez moči. Do petega meseca, poletje je bilo, smo bili ogromno na morju, on je bil dojenček kot iz knjige, priden. Ampak veliko je spal, ko pa je bil buden, je bil nasmejan.« Nihče ni posumil, da je karkoli narobe.

Proti koncu avgusta je dobil vročino, pediatrinja je rekla, verjetno je šesta bolezen. In se je res vse zgodilo tako, kot je napovedala. »Kljukica, ena otroška bolezen prebolena,« so si oddahnili starši. A v naslednjih dneh je bil Valentino zelo utrujen ...

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 9, 4. marec 2025.