Pixabay

##IMAGE-4043748##

December, mesec ko vsi nekam hitijo po ulicah, okrašenih z barvnimi lučkami, kupujejo v prenatrpanih trgovinah in so živčni, ker ne najdejo takoj tistega, kar so imeli v mislih. Prihod treh dobrih mož je postavil vse na glavo.

Prvi je Miklavž, seveda otrokom celega sorodstva je nujno nekaj kupiti. To pa ni tako enostavno, vsi bi radi pripravili darilo, ki bo najlepše in najdražje ter ga ostali še niso kupili. Ni jim mar, če bo otrokom to všeč ali ne, mogoče pa ga imajo že doma. Tako si kupujejo objeme in poljubčke malčkov, ki ne kažejo prevelikega navdušenja. Danes jim pač igrač ne primanjkuje več, tako kot je nam starejšim, ko smo bili še otroci. Bili smo presrečni, če so nam starši ali sorodstvo finančno zmogli kupiti eno pomarančo.

In že prihaja Božiček. Ponovi se zgodba o hitenju, sedaj je na vrsti še jelka. Seveda okraski morajo biti posebni, svetleči, na vrhu se mora bohotiti bleščeča zvezda, pod jelko pa darila s prekrasnimi pentljami, ki te kar mamijo, da jih odpreš. Nekje veselje otrok, spet drugje razočaranje nad darilom, ker takega že imajo oziroma jim sploh ni všeč.

Pa je minil tudi Božič in že je na vrsti dedek Mraz. Zgodba se ponavlja, samo sedaj je na vrsti tudi kupovanje elegantnih oblek, saj bodo Novo leto pričakali v hotelih, ki se ponaša z ne vem katero zvezdico že.

Na koncu vasi, kjer se pot že počasi vzpenja v hrib, stoji stara hiša. Čuje se pesem otrok in starejših, vidi se odsev luči, ki jo daje ogenj. Vsak korak ustvarja senco na zidu. Za mizo družina spokojno sedi. Čuje se prasket ognja iz stare peči, ki ustvarja toplino, plamen pa osvetljuje rdeča lička in prižiga iskrice v njih oči.

V kotu stoji smrečica, čuti se vonj po smoli, na vejah pa jabolka in storžki. Na mizi je potica, iz skodelic se vije vonj vročega čaja. Oče in mati pripovedujeta zgodbe, otroci jih z odprtimi usti poslušajo. Družina tako povezuje svoje vezi in brez blišča in pompa so veseli, kar se jim vidi tudi na licih.

Ne boste mi verjeli vse to, toda ste se kdaj napotili v hribe, obiskali tamkajšnje domačije in videli kako živijo skromno, brez hitenja po trgovinah, brez slavnostih oblek, vendar srečni s tistim, kar imajo.

Vem, da gre čas naprej, za otroke pač mora biti igrača, ki se jo kupi v trgovini, pa vseeno naše otroke, vnuke in pravnuke bi morali tudi pri tem naučiti, da so zadovoljni in srečni z darilom in da ga ne mečejo v kot kakor nepotrebno stvar. In ne kupujmo predragih stvari, naučimo jih skromnosti.

Trije dobri možje so izpolnili svojo dolžnost, nekaterim v veselje, drugim v žalost. Poslovili so se do naslednjega leta, ko se bo to hitenje in prerivanje med množico po trgovinah spet nadaljevalo.

Prišli so dnevi za streznitev, denarnice so skoraj prazne, a treba je preživeti celi januar. Le kako?