Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Pred nekaj dnevi smo predstavljali, kako smo se v skupini Vesoljčkov lotili projekta ˝Vstopimo v svet tišine˝, ki nam ga je popestrila in še dodatno pozorno približala ga. Vlasta Moškon glavna sekretarka Zveze gluhih in naglušnih Posavja) s koroško pripovedko Mojca Pokrajculja v slovenskem znakovnem in govorjenem jeziku. Že pred tem smo spoznavali sluh, njegov pomen in zgradbo slušne poti in se igrali s ˝čepki ˝ (dušilci zvoka) v ušesih. Tega projekta smo se lotili z namenom, da se vsi (strokovne delavke, otroci in starši) približamo in zgradimo most komunikacije s staršema, ki sta gluha in imata v naši skupini slišečega sina.

Po izvajanju projekta v skupini smo začeli graditi vez med slišečimi starši in gluhima staršema na delavnici, ki nas je vse navdušila in angažirala. Tudi tokrat je ga. Vlasta kot izvajalka delavnice predstavila staršem gluhost kot eno najtežjih oblik invalidnosti, saj se navzven ne vidi, a hkrati tem ljudem predstavlja veliko problemov, ko se želijo neodvisno vključiti v svet slišečih.

Starši so bili postavljeni pred dejstvo in občutke, kako je, če je človek naglušen, saj so dobili tudi oni dušilce zvoka v ušesa. Potem se je ga. Vlasti pridružil še gluhi očka iz naše skupine in se odlično izkazal, ko je nas poučeval osnovne kretnje, ki predstavljajo pozdrave, družinske člane, predmete, prostore v hiši in še in še. Vsi slišeči smo ugotavljali, kako neprijeten je občutek s ˝čepki˝, saj se ne znajdeš dobro, življenjske funkcije niso pod nadzorom, kaj šele da bi še kaj razumeli. Tako smo ugotovili, kako pomembno je da smo zdravi in da nam sluh deluje. Ta delavnica je bila po izjavah staršev res velik korak za očka, ki je s svojo senzibilnostjo in spoščenostjo ugotovil, da smo vsi slišeči (starši in strokovni delavki) pripravljeni se učiti, sodelovati, sprejemati, poslušati in soočiti se s svetom gluhote. Hkrati pa jima s svojo odprtostjo in pomočjo zgraditi trden most v svetu, kjer je tišina bolj izjema, kot pravilo. Vsi postajamo pozornejši tudi na tiste oblike neverbalne komunikacije, ki je včasih bolj izrazna, kot vsebina govorjenja, saj vsebuje celotno govorico telesa, z vključenimi čustvi. Vemo, da smo na pravi poti!

Kot aktivni izvajalki, motivatorki in koordinatorki tega projekta s sodelavko Mojco sporočava, da sva bili po tem srečanju zares ponosni in srečni, saj se je zopet potrdilo spoznanje in dejstvo, da so največje človeške vrednote v naših starših še kako zasidrane – spoštovanje, razumevanje in sprejetost vsakega človeka. Bravo, bravo!