arhiv L. Podobnika

##IMAGE-2478111##

Ne glejte me kot pošast. To niso moje besede, takšnih ne uporabljam in nikoli nisem toliko žaljiv; to so besede revnega Roma, človeka, ki resnično živi v bedi, v velikem pomanjkanju. Tega nesrečneža nihče ne vidi, ker živi na robu barakarskega naselja, odmaknjen od ostalih, odmaknjen zato, ker so ga zaradi njegove revščine, umazanije in razcapanih cunj izločili, ne samo mi, tudi njegovi sonarodnjaki – za njih je cigan, ki jim dela sramoto, za njih je uboga reva, nasilnež, večno umazani smrduh, za njih je revež, ki mu ni potrebno pomagati … On je cigan ciganski, ki ga je treba izseliti, izgnati stran od Romov, če ne drugam, pa vsaj v Žabjek, kjer živijo necivilizirani, takšni temnopolti Brajdiči, ki se pretepajo, kradejo, streljajo … To je bratomorna resnica, nikogar ni, da bi temu revežu podaril košček kruha, mu izrekel toplo besedo: so pa taki, in to njegovega rodu, ki izkoriščajo njegovo bedo in ga delajo še bolj bednega, ga silijo v nizkotna dejanja, v kriminal. Da jih ni sram, kakšna ošabnost … Pljuvajo po lastnem mesu.

To so tudi tiste Romke, nabiralke hrane, ki z zamaščenimi malhami na ramenih obiskujejo naša smetišča – trebušaste pocinkane posode in iz njih pobirajo nagnito hrano, da z njo hranijo lačne otroke, bolne starce. To so tiste ciganke, ki se jih izogibamo, jih podimo, na njih ščuvamo pse in jih zmerjamo z grdimi besedami … O njih govorimo samo grdo, tako grdo, da se jih naši otroci bojijo in o njih mislijo, da so nekakšne pošasti, ki se jih je treba izogibati, se z njimi ne družiti, nič početi. To je naša civilizacija, to je naša srčna kultura: ne to je naša sramota, to so tisti strahovi, ki uničujejo človečnost in v nas spodbujajo nasilje.

To je tisti začarani krog bede, iz katerega je težko izstopiti, težko zaživeti po civilizacijskih normah, ki jih določa čas in prostor v katerem se biva, plodi in če je sreča, tudi dela. Težko je iz NIČ ustvariti pogoje za dostojno življenje, težko je iz drobtinic zgraditi dom, izšolati otroke in se v tej bedi naučiti, ali pa prilagoditi, da si všečen, pošten in ne nasilen. To je tista resnica, ki je ne vidimo, ne razumemo, vedno in vsepovsod le obsojamo.

Najbolj žalostno pri tej zgodbi je to, da obsojajo tudi takšni Romi, ki so meni na nerazumljiv način izstopili iz blata, tisti romski gospodje, ki se danes vozijo v dragih avtomobilih, stanujejo v velikih hišah in ki so polni denarja. Z vso odgovornostjo trdim, da opisana bogastvo ni pridobljeno na pošten način, pa ne mislim, da je obstoječa blaginja samo sad nakradenega tujega premoženja, kar bi po nekih kazalcih kriminalistike tudi lahko bila – kaj pa je zatajitev davka na dohodek, pa pranje denarja in še kaj. Ha, ha in še enkrat ha: to pa je že višja matematika … Zakaj bi se zaradi tega vznemirjali, če se ne vznemirjajo tisti, ki bi morali deliti, recimo nekakšne odločbe.

Pri reševanju romske problematike je potrebno veliko strpnosti, vsako nasilje bo povzročilo še večje nasilje in še večje sovraštvo, kar pa pomeni še večje število nezadovoljnih in kar je najhuje, veliko bo ljudi, ki se bodo počutili ogrožane. Zavedati se moramo, da so Romi del naše skupnosti in naša in njihova naloga je, da v sožitju rešujemo njihovo vključevanje v vse pore življenja. Ta pot ne bo preprosta in ne kratka – socializacija je proces, ki traja.

Romska problematika je kost, ki se bo še glodala leta in leta. Še bodo bolele glave, še bo veliko jeze in lahko se zgodi, da bodo zaradi Romov padale glave. Težko je skrivati nestrpnost in sovraštvo, veliki v Evropi vse vidijo in kaznujejo.

Razmišljajmo bolj pozitivno, bolj človeško. Le zakaj bi morali učiti in kazati Romom nekakšno pot, ki se ne obnese, kadar govorimo o človečnosti. Danes je čas, da se začnemo učiti, kajti jutri bo morda prepozno.