Društvo mrtvih pesnikov z drugim singlom albuma Krog
Društvo mrtvih pesnikov predstavlja drugi singel s svojega retrospektivnega albuma Krog (2010) – V tvojih rokah. Skladba je bila v originalni verziji najprej uvrščena na njihovo tretjo studijsko ploščo Neki rabm, da te ne pozabm (1998). Skupina jo je na koncertih v živo redno izvajala in ob tem vedno doživljala naklonjene odzive publike, vendar se bend kljub temu doslej nikoli ni odločil, da bi skladbo tudi medijsko izpostavili. Tokrat je stvar drugačna.
Na Krogu, kjer so Mrtvi pesniki ob treh povsem novih skladbah temeljito predelali in posodobili še deset starejših bolj ali manj znanih pesmi iz širokega nabora dvajsetletnega obdobja svojega ustvarjanja, lahko slišite tudi V tvojih rokah (2010) v povsem novi preobleki. V glasbenem smislu se spogleduje s sodobnim britanskim zvokom in se nasploh razkriva v nekoliko indy disco obarvani podobi.
V primerjavi s prvim singlom s Kroga Pod oblakom, ki ga odlikuje prepoznavna sintetizatorska melodija, je V tvojih rokah bolj kitarska skladba, pod katero se je podpisal Alan Vitezič. Peter Dekleva je zanjo prispeval kitarsko temo in riffe, ki se skupaj z bobnarskimi udarci Marka Zajca zlijejo v glasbeno-energijski napitek čustev, strasti in hrepenenja. DMP-jevci pa so svojo stilsko preobrazbo podkrepili še z dodatnim presenečenjem, saj je pred pevski mikrofon stopil basist Tomaž Koncilija, tokrat v vlogi glavnega vokalista.
Ljubezensko besedilo, ki se radikalizira v refrenski vzklik rad bi umrl v tvojih rokah nocoj, je na zanimiv način preživelo skoraj poldrugo desetletje, v katerem so člani skupine iz mladeničev postali možje. Iste besede, ki so jih v romantičnem zanosu izrekali nekoč, s še večjo prepričljivostjo izrekajo danes, bogatejši za življenjske izkušnje, ki so jih prinesla leta.
Življenje vsakega moškega naj bi bilo po Freudu zaznamovano s hrepenenjem po ljubezni in varnem objemu ljubljene ženske. Najprej je to mati, nato ljubica ali žena, na koncu pa še mati Zemlja, ki nas nekega dne neizogibno sprejme v svoje naročje.
Maksima filma, po katerem so se nekoč poimenovali, znamenite besede rimskega pesnika Horaca Carpe diem, se tako za Mrtve pesnike uresničuje tudi danes: Živeti (z veliko začetnico) je treba vsak posamezen dan, a z zavedanjem, da sedanjost stoji na preteklosti in da vsak trenutek tukaj in zdaj uresničuje košček prihodnosti.
