Dobro. Filmi o Jamesu Bondu morda niso izdelki, ki bi v nas zbudili globoka čustva, ki bi pustili globoke dušne sledi... So pa takšni, da veš, kaj lahko od njih pričakuješ. Skoraj v vsem so predvidljivi. Skozi desetletja različni uglajeni Jamesi Bondi, tropi lepih deklet, ki so pogosto povezana z barabami, ki jih v bistvu trpinčijo in izkoriščajo njihove šibke točke, ki so v glavnem posledica travm, morda že od otroštva. Bistvo je reševanje specialne naloge, pogosto povezane s strašno veliko nevarnostjo, najpogosteje izvirajočo iz postavk hladne vojne, v novejšem času nekoliko aktualizirana poanta terorizma in bogatih ter premetenih blaznežev, ki z atomskimi konicami grozijo obstoječemu svetu in redu. V vsaki postelji leži ena in on z lahkoto opravi z vsemi. Uglajeno in s stilom.

Tako sedimo nekega popoldneva na kavi in beseda steče tudi o tem moškem idealu, ki se mu še nihče iz naše neposredne in tudi malo »daljše« bližine ni približal.

»Najboljši je bil Roger Moore«, zatrjuje kolegica.
»Niti slučajno«, je prepričana druga, ki stavi na Seana.

Razvname se vroča ženska debata, ki je nekoliko presenetljiva glede na to, da se je večina Jamesov pojavila v naši rani in malo bolj zreli mladosti, ko z moškimi, razen naključnih pogledov iz otroških vozičkov, pa buljenjem v ekran, na katerem se je odvijala akcija, nismo imele opravka. In res se spomnim, da sem že kot deklica vedela, da so omenjeni filmi pretiravanja in da sem kot ženska prepričana, da z jezu ne skočiš kar tako in ostaneš živ. Pa se spomnim Seana, ki je tako značilno izgovarjal »s« -je, »š«- je in »č« -je, da sem bila prepričana, da je v sorodu z Jodie Foster, ki se je pojavila kasneje, a bi bila lahko tudi plod filmskih posteljnih akcij, mar ne?! In že na začetku je bilo jasno, da bo na koncu vse v redu.

Pa vas sprašujem, če to ni razkošje?! Kje še dobite vse to?  Nikjer. Sedeš - s kokicami ali brez njih - in uživaš v reševanju težav. Neverjetni pripomočki se pojavljajo, kot bi jih vlekli iz torbe Sport Billyja (se še spominjate, letniki 1970 in nekje tam?).

Ja, v redu, so žrtve... Ki pa padejo za višji cilj. V vseh pogledih. In on redko odkrije svoje ranljivosti in nobena ga v resnici ne ulovi na limance. Tudi to imamo rade, visoko navdihujočo nedostopnost z eleganco.

Ampak... Zadnji je bil odmik od uveljavljene strukture. Bond (Craig) je pokazal, da lahko ljubi. Kar je bilo neznansko privlačno še posebej po tem, ko se je v kopalkah prizibal iz morja. Vau! Pozabila sem, katero svetovno krizo je reševal...

Zaključek. Tudi bondovska gotovost ni več takšna kot nekdaj. Jaz pa čakam naslednji del, menda bo še letos. Morda je razlog za to, da se približujem štiridesetim, morda pa tudi to, da je Craig moj najljubši. Pač skoraj vedno glasujem za svetlolasce.