##IMAGE-2228297##

SEVIQC Brežice, kar je od lanskega leta kratica za brežiški festival stare glasbe, drevi ob 20.30 koncert spet ponuja v cerkvi na Veseli gori pri Šentrupertu.

Nastopila bo španska skupina Hexacordo, ki je nastala leta 2003 v Cuenci. Njen cilj je bil ustvariti tak glasbeni ansambel, ki bi povezoval in združeval različne glasbenike. Skupina se predstavlja z repertoarjem instrumentalne glasbe, ki zaobjema renesančni in zgodnji baročni slog, ki sta odigrana po natančnih filoloških kanonih, a v stalnem dialogu s sedanjostjo.

Komentar organizatorjev festivala k programu:

V dobi renesanse je bila glasba sestavni del javnega, verskega in dvornega življenja. Bogata izmenjava idej med Italijo in Španijo kakor tudi politični, gospodarski in verski dogodki med 1500 in 1700 so pripeljali do opaznih sprememb v komponiranju, metodah širjenja glasbe, novih glasbenih žanrih in razvoju glasbenih instrumentov. Večina najboljše glasbe iz zgodnje renesanse je bila sestavljena za cerkvene večglasne (iz različnih simultanih napevov) maše, moteti v latinščini pa so bili napisani za pomembne cerkve in dvorne kapele. V 17. stoletju je večina glavnih cerkva večjih italijanskih in španskih mest imela instrumentalni ansambel, skladatelji pa so bili povabljeni k sodelovanju. Na koncu 17. stoletja se je glasbeno pokroviteljstvo razdelilo na več smeri: na katoliško cerkev, protestantsko cerkev in dvore, bogate ljubitelje glasbe in glasbene založnike, ki so skladateljem predstavljali vir dohodka.

Zasedba kornetistov in pozavnistov je bila ena najznamenitejših kombinacij v drugi polovici 16. stoletja. Še zlasti v Italiji je postala nepogrešljiv del cerkvene glasbe. Ugledni skladatelji so za to zasedbo napisali več tisoč skladb. V cerkvenih pevskih zborih se je glas kornetov in pozavn podvojil, kar pomeni, da so se skladbe odigrale ob spremstvu pevcev. Glasbeniki so ob zborovski melodiji izvajali tudi upočasnitve ritma ali glasbene okraske. Upočasnjevanje ritma je bilo predvsem značilno za kornetiste. V dobi renesanse je nastalo več razprav, ki so profesionalnim glasbenikom in ljubiteljem glasbe pojasnjevale, kako improvizirati upočasnjevanje ritma. Kot se zdi, je bila ta vrsta improvizacij zelo pomemben del glasbenih nastopov tistega časa.

Že v zgodnjem 16. stoletju so kornetisti in pozavnisti rutinsko izvajali vokalno glasbo. V tem obdobju, ko je frankovsko-flamski slog komponiranja dosegel vrh, so instrumentalisti najraje izvajali francoske šansone, ki so se skoraj vedno začeli z istim ritmom: polnoto, ki so ji sledile četrtinke. Ta ritem je pozneje postal prepoznavni otvoritveni ritem instrumentalnega žanra, ki se je razvil iz šansona, v Italiji poznanega kot »canzona« ali »canzon da sonare« (v dobesednem pomenu »pesem za igranje«).

Instrumentalna canzona, ki se je pozneje razvila v sonato, je postala običajna instrumentalna zvrst italijanske pozne renesanse. Današnji program predstavlja različne canzone znanih italijanskih skladateljev pozne renesanse, kot je Giovanni Gabrieli, ki je bil med najbolj talentiranimi in plodnimi skladatelji instrumentalne glasbe tega časa. Predstavili pa bodo tudi špansko vokalno glasbo, ki ima svojevrsten španski prizvok.