Ne trdim, da uživam v javnem nastopanju, a tudi velikih težav z njim nimam. Deloma je javno nastopanje del moje službe. Lahko bi dejal, da se na govorniškem odru počutim dobro - predvsem takrat, ko vem, da lahko poslušalcem povem nekaj zanimivega, koristnega, novega. Ravno zaprt vase tudi nisem, kar je očitno, glede na to, da sem pripravljen svoje misli deliti z množico obiskovalcev spletnih strani v teh »Gostujočih mnenjih«. Ime rubrike je prekrasno, avtorjem je namreč jasno zagroženo, da tukaj gostujejo, dokler bo nivo pisanja dovolj zabaven, všeč uredniku ali profitabilen. Pošteno, vsaj vemo, kje smo.

Aha, javni nastopi. Pardon, Slovenci smo čudežno slabi, ko je govora o javnem nastopanju. Politiki so lep primer, saj lahko kar sami opazite, da se ni posebno težko norčevati z oponašanjem govora naših vodilnih politikov in drugih dostojanstvenikov. Prav vsak ima nekako tipično svoj, čudno zategnjeni način govora. Uh. Hribar je na tem fenomenu na radiu pravzaprav zgradil svojo kariero, slovenski paleti je dodal le še lik »južnjaka« in Heleno Blagne. Na drugi strani, če dobro analiziramo nastopaštvo slovenskih javnih osebnosti, hitro ugotovimo, da je dovolj urejen nastop in uvežban glas, da se človek prikupi ljudem. Kaj nekdo govori, naenkrat postane popolnoma nepomembno.

K bistvu. V resnici lahko govorimo ljudem izjemne resnice ter jih dobesedno zalivamo z znanjem, a nas ti ne bodo poslušali niti razumeli, če govor ni ustrezen, tekoč... samozavesten. Grki in Rimljani so dobro poznali pomen govorništva ter ga razvijali do zadnje podrobnosti, morda tudi zato, ker je pri njih govor pomenil razliko med umreti in živeti. Včasih dobesedno.

Pri nas pa, in zdi se, da je to še posebej posebnost Slovenije, že v osnovni šoli pričnemo s prekrasnim šolanjem otrok v... recitacijske robote. Ah, kamor mi seže v otroštvo spomin, se predvsem spomnim muke z učenjem pesmic, ki sem jih pozabil nekako v štirih minutah po recitaciji. Zelo slabo pa najdem v tem spominu, da bi me kdo spodbujal, da nekaj povem iz lastne glave, še posebej, če ni bilo povedanega v nobeni knjigi. To je na nek način tisto, kar nas loči od prepričljivih Američanov, Francozov, pa na koncu tudi še kakšnega sosednjega naroda. Stalno poskušamo recitirati nekaj naučenega na pamet, namesto, da bi jasno in veselo povedali tisto, kar vemo in znamo. V osnovi gre na koncu le za to, da pozabimo vse, kar znamo »na pamet« (izraz je sicer skrajno neumen, saj memoriranje včasih naključnih besed ali številk nima nobene povezave s pametjo), ter se naučimo izraziti tisto, kar preprosto znamo in vemo. Kot bi se pogovarjali ob kavi z najboljšim kolegom. Brez cigarete, seveda.

Max Vadukul, priznan newjorški modni fotograf, je v enem od intervjujev povedal, da ga stalno sprašujejo ali so njegove fotografije umetnost. Odgovor je preprost, pravi Max, dokler počnem tisto, kar me veseli in v tem uživam, moram biti umetnik, pa če se komu zdijo moje fotografije umetnine ali ne. V resnici je povzel zelo dobro tisto, kar lahko imenujemo umetnost - uživati v delu in verjeti v tisto, kar delamo. In to velja tudi za nastopanje ali javno govorjenje, ki ga v osnovi vsi obvladamo, samo pozabiti moramo vse, kar so nas na silo o tem naučili.