arhiv DL

arhiv DL

Rekli boste, zakaj pišem o tej neugledni žitarici. Malokdo jo pozna, še manj pa jo uporablja za prehrano, misli, da je to samo za ptiče. Še kako je pomembna za človeka, za današnji čas, ko večini sveta grozi lakota.

Podnebne razmere se iz leta v leto slabšajo, vedno bolj celi svet ogroža suša. Najhuje je v Afriki, kjer že tudi prej ni bilo veliko dežja in so ljudje umirali od lakote. Presušena zemlja ni bila v stanju, da bi na njej sploh kaj zraslo. Sedaj pa je to sploh nemogoče, še tiste majhne luže blatne vode so se presušile. Zavladala je lakota. Nikar se ne predajajmo iluzijam, da je to samo v Afriki, zadnja leta tudi nam podnebne razmere niso nič kaj prijazne.

Zastrašujoč je pogled na sestradane otroke, ki po tleh pobirajo vsako zrno žita, drobtinice kruha, njihovi starši shujšani, z vdrtimi očmi zaman skušajo nekaj posaditi na zaplatah zemlje, v kolikor jih ni pesek zasul, saj sproti vse ovene, zalivati pa nimajo s čim.

Tudi pri nas v tako rečenem razvitem svetu, marsikateri otrok nima ne zajtrka, ne kosila, starši so nezaposleni, če pa že, so dohodki tako pičli, da komaj plačajo račune, za hrano pa ne ostane nič.

Zganili so se strokovnjaki iz celega sveta in začeli iskati načine, katera poljščina bi prenesla te ekstremne vremenske pogoje za rast in da bi bila dovolj hranljiva, da bi lahko nahranila lačni svet.

Kot vedno je še najboljše, da se obrnemo nazaj v zgodovino, saj so že nekdaj naši predniki dobro vedeli, katera rastlina jim da kruh, poleg tega pa je zdravilna. To je bilo proso, ki se je prvič pojavilo pred okrog 7000 leti na Kavkazu in Kitajskem ter so ga tudi prvi udomačili. Počasi se je od tam razširilo tudi v Podsaharsko Afriko in kasneje v Evropo in po celem svetu.

To je bila žitarica, ki je dobro prenašala sušo in tudi neobdelana tla. Ima kratko rastno dobo in tudi obilno rodi. Pred lakoto je rešila marsikatero ljudstvo.

Sedaj so začeli v zahodnem svetu z moderno pripravo prosa, ker pač vedno izumljajo neke nove stvari. Pozabili pa so, da so že naši predniki proso uporabljali za hrano in pripisovali so jim tudi zdravilne moči. Arheologi so ugotovili, da so že 1000 let pred našim štetjem Kelti pridelovali proso.

Stari Slovani so proso imeli za simbol rodovitnosti, ker je njihovo klasje bilo prepolno zrnc. Nič ni čudno, da ni smelo manjkati na porokah. Uporabljali pa so ga tudi pri vseh važnih dogodkih, kot je bil krst, pogreb ... potresli pa so ga celo po vsej hiši, da bi jim prinesel zdravje in blaginjo. Bil je zaščita pred uroki, vampirji, imeli so ga tudi za ljubezenske čarovnije. Zanimivo je, da so grob pokojnika posuli s prosom, da ta ne bi vstal iz groba in se spremenil v vampirja. Tudi mesece so včasih poimenovali glede na dela na polju in splošno stanje. Ker je mesec januar bil najtežji, hrane je že primanjkovalo in jih je rešilo lakote edini proso, so ga imenovali prosinec.

Že od srednjega veka dalje, o tem je pisal tudi Valvasor, je bilo proso vsakdanja hrana. Imenovali so ga kruh in hrana revežev in tako se ga je na veliko uporabljalo vse do sredine 20. stoletja. Naenkrat pa so vsi začeli opuščati pridelavo prosa, ker so postale moderne pšenica, ječmen in koruza. Vedno bolj cenjen je postal tudi krompir, ki se ga je začelo saditi v velikih količinah za prehrano. Le še v redkih družinah so otroci z veseljem za zajtrk zaužili proseno kašo.

V sodobnem sedanjem času pa je z začetkom ekološkega kmetovanja proso spet dobilo staro slavo. Kar naenkrat so postali vsi strokovnjaki za prehrano in nam na ves glas razlagajo o zdravilnosti prosa, polnega hranil in vseh vitaminov, ki so nam nujno potrebni. Na srce nam polagajo, naj ga čim več uporabljamo v prehrani. Pa to so že davno vedeli naši predniki.

Generalna skupščina ZN je marca leta 2021 sklenila, da se leto 2023 razglasi za »LETO PROSA« in poziva vse države, da se ga poseje čim več, saj bo to v teh razmerah, ko nam resnično grozijo neugodne podnebne razmere, vsaj majhen obliž za zajezitev lakote.

»MLEČNA KAŠA, MATI NAŠA IN OTROČJA SLADKA PAŠA.« 

Tako je napisal Fran Levstik v svoji pesmi.