Arhiv Lokalno.si

Ideja za film ''Kam je izginil delavski razred?'' se je režiserki Maji Weiss, metliški rojakinji, porodila že pred leti, a takrat ustrezne ustanove niso odobrile sredstev za takšen dokumentarec. Po približno šestih letih pa je film, ki zdaj že nastaja v neodvisni produkciji Bela filma (Maje Weiss in sestre Ide), dobil denar avdiovizualnega sklada pri Ministrstvu za kulturo, v koprodukciji pa je še nacionalna televizija, ki bo film predvajala, kar naj bi se zgodilo jeseni.

Gre za celovečerni dokumentarni film o ljudeh, ki so na takšen ali drugačen način izgubili delo in ti pripovedujejo svoje zgodbe. ''V njih je mnogo bridkega, tudi solze smo posneli, pa kljub temu so ti ljudje borci, saj vsemu brezupu navkljub veje iz njihovega pripovedovanja neko upanje,'' nam je danes na novomeškem Zavodu za zaposlovanje, kjer je iskala akterje svojega filma, pripovedovala Maja Weiss in dodala, da si je treba zamisliti sto tisoč brezposelnih, prišteti še njihove družine in se zavesti, da ni problem samo izguba dela. ''Sama sem bila že z eno nogo v sociali in zato me take zgodbe še bolj ganejo. Snemala sem že po skoraj vseh večjih slovenskih mestih (danes torej v Novem mestu), seveda pa pride na vrsto tudi še Bela krajina, kjer so razmere zelo hude,'' je še dodala Maja Weiss in z grenkobo povedala, da se boji, da tistih, ki bi jih film moral ganiti, to zagotovo ne bo, saj je prepričana, da si ga novodobni pridobitniki sploh ne bodo ogledali.  

Režiserka nam tudi pove, da se je za pripoved svoje zgodbe pred kamero odločilo precej več žensk kot moških. Kot same pravijo, so se za sodelovanje med drugim odločile za to, da povedo resnico o slovenskem delavcu. ''Če tega ne bi storila, potem pa res ne bi bila za nobeno rabo,'' je izjavila ena. Moških je manj, nam pravi Maja in doda, da oni težje priznajo poraz, a nekaj se jih je vseeno odločilo. Eden med njimi je rekel: ''Saj nimam kaj izgubiti, vse sem že izgubil.''

''Ob takšnih izjavah se sama znajdem pred moralnim vprašanjem. Dobila sem denar za film in sem zato vesela, v filmu pa so ljudje, ki nimajo ničesar. Kdo mi dovoli eksploatirati bedo in žalost in kje so meje,'' se je spraševala Maja Weiss, ki pa je skupaj s sodelujočimi prepričana, da delajo nekaj dobrega. ''Imamo majhen sklad, iz katerega bodo tisti, ki bodo v filmu, dobili po 20 evrov. To je simbolično, za kavo in kakšno malenkost, njihovih zgodb se ne da plačati ...''

Kljub temu, da so ''igralke in igralci'' tudi prihodnost videli zelo brezupno, pa je bilo nekje na dnu le čutiti, sicer negotovo, pa vendar upanje. To umre nazadnje. Mi si skupaj z Majo Weiss želimo, da preživi.

Jože Musa