##IMAGE-4073194##

Že od nekdaj so se delavci zaradi slabih pogojev dela borili za svoje pravice. V času suženjstva so v Ameriki sužnji delali v nečloveških razmerah, pravzaprav so jih smatrali samo za delovne živali in vsak njihov upor je bil krvavo zatrt.

Prišla je industrijska doba, položaj delavcev se ni kaj dosti spremenil. Kadeči tovarniški dimniki, vročina, prah, neskončen delavnik, sta načenjala zdravje ljudi in otrok. Za vse skupaj pa so dobili le borno plačilo. Vladala je revščina, gospodarji pa so razkošno živeli.

V začetku maja leta 1886 pa je ljudem prekipelo, v Chicagu so se zbrali na demonstracijah in zahtevali 8-urni delavnik in boljše pogoje dela. Seveda jih je pri tem ovirala policija, prišlo je do spopadov v katerih je bilo ubitih nekaj policajev in seveda tudi demonstrantov, nekaj pa jih je bilo obsojenih na smrt.

Vendar so se demonstracije delavcev kakor požar razširile po vsem svetu. Delavski razred je povsod zahteval le dostojanstvo človeka in pošteno plačilo za opravljeno delo. Tako je leta 1890 kongres 2. internacionale v Parizu priporočil 1. maj za delavski praznik. Lastniki tovarn so se za nekaj časa uklonili socialnemu dosežku mednarodnega delavskega gibanja. Demonstracije pa so se še vedno pojavljale v krajih, kjer pravice delavskega razreda niso bile spoštovane. Šele v 20. stoletju se je pričel uradni status praznika dela in sicer v Sovjetski zvezi, tam so ga značilno za komunistične in socialistične države vedno praznovali z vojaškimi paradami. Večina držav po svetu praznuje ta dan kot praznik dela razen ZDA in Združenega kraljestva, ker pri njih še vedno prevladuje strah pred komunizmom, to se je zlasti videlo v času hladne vojne. V ZDA so ta dan nadomestili z Dnevom prava, ki naj izkazuje pomen pravnega sistema za družbo in njeno ureditev.

Rimsko-katoliška cerkev je leta 1955 ta dan razglasila za dan Svetega Jožefa Delavca in mu dala verski navdih.

V Sloveniji se je sicer 1. maj praznoval že med obema svetovnima vojnama, čeprav ni bil priznan, vendar je takratna vlada zamižala. Prvo uradno praznovanje pa je bilo leta 1941. Obeleževali so ga s kresovi na predvečer praznika, delavci so bili pražnje oblečeni z nageljni v rokah. Pomembna je bila tudi budnica godbe na pihala zgodaj zjutraj na dan praznika.

Letos je 130. obletnica, odkar se slavi 1. maj, vendar v trenutni situaciji svetovne pandemije bolezni covid-19 praznovanja po svetu ne bo. Tudi pri nas ni bilo ne kresov in ne budnic. Tudi različna zborovanja na prostem in prireditve v zaprtih prostorih odpadejo. Kljub temu, si bomo lahko na televiziji ogledali programe v počastitev tega praznika. Sicer pa je bistvo praznika v tem, da se spomnimo vseh žrtev delavcev, ki so pripomogli, da lahko danes ta dan praznujemo. Vsekakor bi bilo lepše, če bi ta dan lahko preživeli v družbi in v naravi, se sprostili in se srečali s prijatelji. Tako pa lepo praznujmo v krogu družine, privoščimo si sprehod v naravi in otrokom pripovedujmo o delavskem boju za pravice.

Na žalost pa se spet vrača suženjstvo in to novodobno, marsikje so pozabili na delavce, plačila so spet borna, da marsikdo ne more preživeti, delo spet ni nič vredno. Pozablja se, da bodo podjetja boljše poslovala, če bo delavec pošteno plačan in mu bo vrnjeno dostojanstvo, tako se bo trudil in boril za svoje podjetje in posledično s tem, bo tudi dobiček večji. Saj si vendar ne bi želeli še enega Chicaga.