V sredo se je v prostorih GRM Novo mesto- center biotehnike in turizma v Novem mestu odvil peti dogodek v sklopu projekta - Družinske kmetije – Temelj ekonomskega in socialnega razvoja podeželja. Projekt izvaja Sindikat kmetov Slovenije v sodelovanju in s podporo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (Mreža za podeželje) ter Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. Projekt je sofinanciran s strani Programa razvoja podeželja 2014-2020. Današnji dogodek je bil nadaljevanje projekta Družinske kmetije – Temelj ekonomskega in socialnega razvoja podeželja, ki se je pričel z okroglimi mizami v Škofji vasi, v Naklem, na Ptuju in v Murski Soboti, s katerim želimo vsem deležnikom v družbi predstaviti vsem znan a velikokrat spregledan pomen družinskih kmetij v našem slovenskem prostoru.

Na peti okrogli mizi so se nam pridružili g. Anton Medved– predsednik SKS, g. Matej Štepec – predstavnik Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, g. Tone Hrovat – direktor GRM Novo mesto – center za biotehniko in turizem ter g. Boris Orešek – kmetovalec, sadjar.

Predsednik Sindikata kmetov Slovenije, g. Medved, sam izhaja iz kmetije, na kateri delata dve generaciji, sin je mladi prevzemnik, vsi skupaj skrbijo za dela na kmetiji. Opozoril je na neurejen status družinske kmetije ter poudaril veliki doprinos družinskih kmetij k urejenosti podeželja in skrbi za okolje. Nadalje je izpostavil težave z zemljiško kmetijsko politiko in pozval k branjenju kmetijskih zemljišč. Poudarja, da je potrebno zaščiti kvalitetna kmetijska zemljišča, ker kmetom primanjkuje primernih zemljišč, zato se le-teh ne sme prepustiti industriji ali tujim lastnikom. Dotaknil se je tudi zaslužka kmetov, ki je manj kot minimalen ter izpostavil pereč problem prehranske varnosti. Poziva k poudarku doma pridelane hrane, ki je varna in lokalnemu prebivalstvu primerna. Sindikat si prizadeva tudi za manj birokracije ter določitev velikosti družinske kmetije.

Predstavnik Ministrstva, g. Štepec, je posebej poudaril finančne spodbude, ki jih Ministrstvo nudi v okviru Programa razvoja podeželja, ki je program v okviru črpanja sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada. V okviru Programa nudi cel niz spodbud za družinske kmetije – naložba v osnovna sredstva, spodbude za prilagajanje na podnebne spremembe (npr. oprema za namakanje itd.), pomoč za zagon dejavnosti za mlade prevzemnike, razpis za majhne kmetije in še mnogo drugih spodbud. Izpostavil je, da Ministrstvo velik pomen daje mladim in njihovem mnenju, med drugim tudi preko Zveze podeželske mladine, v želji, da se sliši glas mladih, njihove spodbude in predlogi za razvoj. Predstavil je tudi delovanje Mreže za podeželje, ki je namenjena obveščanju o spodbudah, informiranju ter povezovanju. Skupaj z ostalimi socialnimi partnerji si prizadevajo pridobiti informacije s terena, da bi lahko pripravili primerne in ustrezne ukrepe.

Sadjar, g. Orešek, je v prvi vrsti izpostavil neurejenost statusa družinske kmetije, sama definicija je po njegovem mnenju še popolnoma nedorečena. Nadalje je opozoril, da bodo kmetije, ob tako razvrednoteni ceni hrane, zelo težko obstale. Sam ekonomski dohodek, ki ga kmetija ustvarja, v trenutnih razmerah, ne preživi ljudi, ki so na kmetiji zaposleni. Meni, da je status kmeta popolnoma razvrednoten in podcenjen. Družinska kmetija, ki naj bi bila nosilec razvoja, ostaja nedefinirana in ne ovrednotena. Najpomembnejše za obstoj družinske kmetije se mu zdijo sredstva, ki so potrebna za obstoj takšne kmetije ter tudi ustrezen položaj kmetov v okolju – spoštovanje do dela, ki ga opravljajo. Okolje kot ga poznamo so ustvarili in ga vzdržujejo namreč ravno kmetje, česar pa družba ne priznava. Nadalje zaključuje, da bi morala biti naša prioriteta prehranska varnost – hrana, ki bi bila pridelana brez socialnega dumpinga, kar nenazadnje omogoča obstoj slovenskemu narodu.

Direktor GRM Novo mesto, g. Hrovat, je s ponosom poudaril, da so uspešne kmetije v okolici plod dela njihovih bivših dijakov. Kot direktor izobraževalne institucije izpostavlja, da delajo v smeri povezovanja gospodarskih sistemov. Opozarja na nesložnost med kmeti, na ustvarjanje dumpinških cen, ki na koncu škodijo vsem in uničujejo učinkovitost. Ugotavlja tudi neenakost pred zakonom – vsak lahko stopi na ozemlje kmeta, medtem ko npr. na tla tovarne ne sme, enako je z inšpekcijskimi nadzori hrane na policah trgovcev, po eni strani hud nadzor nad pridelovalci in majhen nadzor nad tem, kar k nam na police prispe iz tujine. Obenem pa izpostavlja tudi to, da se moramo zavedati, da imamo čisto okolje, zdravo in odlično hrano kar marsikje ni več samoumevno.

V splošni razpravi so ostali udeleženci, kmetje, opozorili na to, da se na prvovrstnih kmetijskih zemljiščih gradijo industrijske cone in obenem opozarjajo, da hrano iz tovarn jesti ne moremo.

Za zaključek naj še poudarimo, da pri projektu opozarjamo na več problematičnih prodročij. Definicija družinske kmetije se uporablja v zakonodajnih okvirjih, na žalost pa nimamo osnovne zapisane definicije, ki bi opredelila socialni-gospodarski in pravno formalni položaj le-te. Pravni okvir torej ni določen, kar je za trdnost in razvoj družinskih kmetij zelo slabo in nudi državi preveč možnosti za neustrezne prilagoditve in ukrepe.

Naše ozemlje je pretežno podeželsko, k čemur priča tudi dejstvo da več kot 50% prebivalstva živi na podeželju. Naše podeželje je v primerjavi s tujino zelo poseljeno. Okoli 80% slovenskega podeželja pa obdelujejo družinske kmetije. Podeželje pa niso le kmetije temveč celotna kulturna krajina, njegov videz, poseljenost in nenazadnje turizem od katerega tudi živi ne le lokalno temveč celotno slovensko gospodarstvo.

Družinske kmetije skrbijo za videz podeželja – lokalno okolje v veliki meri urejajo namreč prav oni s čimer dodajajo k javnim dobrinam in s tem prinašajo veliko dodatno vrednost okolju in razbremenjujejo javne službe pri skrbi za okolico.

Iz socialnega stališča pomeni družinska kmetija gospodarstvo na katerem delajo in živijo dve ali več generacij družinskih članov, ki so med seboj sorodstveno povezani ali pa poročeni. Družinski člani opravljajo kmečka opravila in s tem posledično zagotavljajo kapital družinskemu kmetijskemu gospodarstvu. Lastništvo in upravljanje družinskega kmetijskega gospodarstva je med generacijami prenosljivo v časovnih presledkih. Na delovnopravnem področju se je kot izhodiščna izpostavila težava statusne neurejenosti kmetijskega gospodarstva, ki je organizirano kot kmetija. Družinske kmetije igrajo bistveno vlogo v pridelavi hrane za lokalno prebivalstvo, česar se vse premalo zavedamo. Lokalna pridelava hrane je bila v vsej zgodovini človeštva strateškega pomena, kar pa danes čedalje bolj izgublja pomen. Dejstvo, da izgubljamo na strateškem področju pridelave hrane je zastrašujoče in bi moralo biti prioriteta našega gospodarstva. Zavedati se je namreč potrebno dejstva, da ima lahko že 14-dnevna izolacija od svetovnega gospodarstva in njegove hrane pogubne posledice za slovensko prebivalstvo.

Cilj mora biti delati na pomenu in spodbudi pridelave lokalne hrane, ki omogoča kratke dobavne poti, ki so ne samo konkurenčna prednost temveč omogočajo, da hrana vsebuje vsa potrebna hranila in minerale in s tem prispeva k zdravemu prehranjevanju lokalnega prebivalstva, posledično pa tudi k večjemu zdravju ljudi, ki je prioriteta in hkrati ena največjih dobrin prebivalstva. Minerali, rastline lokalnega okolja so namreč izrednega pomena, vsebujejo lokalne organizme, ki so jih lokalna telesa navajena – prehranska varnost bi torej tudi morala biti ena izmed ključnih točk razvoja slovenskega gospodarstva.

Četrta okrogla miza se je zaključila s sklepnimi mislimi in zaključki, ki bodo pomagali projekt voditi dalje in ga usmeriti na pot rešitve najbolj problematičnih področij, za kar si s samim projektom prizadevamo.