FOTO: Po poteh kanižarskih ''knapov''
Člani športnega društva Rudar iz Kanižarice, ki so si to ime nadeli v ponos na poklic svojih očetov in dedov, so bili v zadnjem tednu zdaj že minulega leta zelo aktivni. Poleg prisrčnega sprejema dedka Mraza pred dnevi, so na predzadnji dan leta pripravili še pohod po rudarski pešpoti.
Na kanižarskem igrišču se je tik pred nočjo zbralo okoli šestdeset udeležencev vseh starosti, iz vseh koncev in podali smo se na približno pet kilometrov dolgo markirano krožno pešpot do vasi Zorenci in naprej do Butoraja. Pot je vodila mimo pred leti zaprtega rudnika Kanižarica, od katerega je za spomin na 140 let rudarjenja v Beli krajini ostal izvozni stolp, ki sodi v sklop rudarskega muzeja.
Nadaljevali smo mimo rudniške mlake, letos ni bila zamrznjena, stopili v gozd, prečkali razvejane potočke in v idiličnem soju bakel in svetilk hrabro zakoračili po kar blatni in mestoma težavni poti. Ravno zaradi tega je bilo letos na pohodu manj pohodnikov kot druga leta. Pred Butorajem smo se okrepčali in se vrnili nazaj na izhodišče.
Rudarska pešpot je nastala ob odprtju rudnika 1875, po njej so hodili rudarji iz Butoraja in Zorencev na delo v kanižarski rudnik. To je trajalo vse do leta 1965, ko je rudnik organiziral avtobusni prevoz za svoje delavce. Pohodniki smo tako podoživeli delček napornega rudarskega življenja, sicer tistega nadzemnega, saj so morali rudarji po napornem osemurnem delu najprej peš iz jame premogovnika, nato pa jih je čakala še približno enourna pot skozi gozd domov. Starejši »knapi« , ki so včasih hodili po tej poti, se spominjajo, da je hodilo iz Zorencev in Butoraja na delo 15-18 rudarjev. Poleti je še nekako šlo, v dežju in snegu pa je po tem pretežno močvirnem svetu kaj težko hoditi. To smo občutili tudi pohodniki zaradi razmočenega terena in vlage. Tudi avtor tega prispevka sem imel težave, saj mi je občasno kar »curelo« iz objektiva, zato se opravičujem za kvaliteto posnetega. Tudi nekdanji rudarji so hodili v skupini. Karbidne svetilke, ki so jih uporabljali v jami, so na poti domov že dogorevale, pa tudi karbida je bilo škoda, saj so ga morali kupiti sami. Kljub temu so hodili hitro, saj se jim je v eno stran mudilo na »šiht«, na poti domov pa se jim je kljub utrujenosti mudilo na večerjo. Sredi poti so naredili kratek postanek, pokadili cigareto in nadaljevali pot…
Pohod je bil odlično organiziran, na cilj smo prispeli prijetno utrujeni, vendar zadovoljni, saj smo obudili spomin na težko delo kanižarskih rudarjev. Rudniškega škrata »perkmandeljca« pa nismo srečali, ta je najbrž za vse večne čase ostal pod zemljo. Še kako pa se je na koncu prilegla prava rudarska malica…
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
