Pomembni ljudje ob Kolpi: Juro Adlešič
7. maja 1884 se je v Adlešičih, v družini takratnega župana Občine Adlešiči, Ivana Adlešiča – po domače Tojaginega Iveta rodil enajsti otrok, ki so ga poimenovali Juro. Tojagin grunt je bil tisti čas eden trdnejših v Adlešičih, saj je Ive z dobrim gospodarjenjem (predvsem z nakupom gozdov) posest precej povečal.
Jura si je osnovno izobrazbo pridobil v Adlešičih, nato pa nadaljeval šolanje na ljubljanski klasični gimnaziji in na univerzi na Dunaju kjer je 1910 leta promoviral iz prava.
Začne kot pripravnik v odvetniški pisarni v Trstu, 1918 leta odpre svojo odvetniško pisarno v Ljubljani.
Že kot študent je leta 1908 sodeloval v povorki pred cesarskim dvorom z Belokranjci v mimohodu pred cesarjem Francem Jožefom. Takrat je bil oblečen v »Vlaha« saj je bil s skupino Žumberčanov. Adlešičanov je bilo dovolj, da so sami sestavili svojo skupino, zato je pomagal Žumberčanom, ki jih je bilo manj. Pozneje je pisal za različne časopise: Slovenca, Edinost, Zoro, Zlato dobo, Čas in druge. Že pred prvo svetovno vojno je napisal več razprav: Organizacija slovenskega izseljeništva (1909), Slovansko pravo (1910), Socialne tvorbe pri Jugoslovanih (1911).
Poleg tega, da je imel odvetniško pisarno je bil tudi podpredsednik Orlovske zveze, v dveh mandatih župan Ljubljane, član banovinskega sveta, tajnik Slovenske ljudske stranke, boter prvega jugoslovanskega rušilca (skupaj s soprogo načelnika generalštaba Nedića), predvsem pa je poznan kot prvi Slovenec, ki je s fonografom na voščene valje posnel ljudsko petje v Adlešičih in na Preloki (poleg valjev SAZU hrani tudi njegov popis pesmi in pevcev, ki so sodelovali). To so tudi najstarejši posnetki, ki jih imamo v Sloveniji (leto starejši posnetki, ki jih je naredila ruska raziskovalka ga. Linjov so shranjeni v Sankt Peterburgu). Tudi v slavnostnem govoru ob splavitvi rušilca v Splitu je v govoru v slovenskem jeziku spregovoril o Slovencih kot pomorskem narodu in pravem lastniku morske obale od Senja preko Trsta do Devina ter hrepenenju Prešernove Lepe Vide.
Kot župan v času italijanske okupacije Ljubljane je moral 11. aprila 1941 na Viču predati mestne ključe vojaškemu upravitelju. Zaradi tega se ga je oprijel pečat kolaboranta in ker to ni bil, je pozneje kot župan odstopil in emigriral. Tudi po vojni ni našel prave vloge v domovini zato se je izselil v ZDA kjer se je moral preživljati z delom na kmetiji; čeprav je pred vojno veljal za bogataša, saj je bil lastnik hiš v Stari Ljubljani, imel pa je tudi deleže v znanih podjetjih. Po razkritju imen zapečatenih trezorjev žrtev holokavsta v Švicarskih bankah (konec 90-ih let) se je na seznamu 8 Slovencev (predvsem Židov) znašlo tudi njegovo ime. Nekateri poznavalci so mnenja, da Juro v Švico ni shranil svojega premoženja (to je ostalo v Ljubljani), pač pa je na varno spravil blagajno Slovenske ljudske stranke katere tajnik je bil.
Ko je dobil iz domovine potrditev, da oblasti zoper njega nimajo odprtih zadev in ga ne bodo preganjale se je vrnil v Jugoslavijo in zadnja leta preživel z družino nečaka na rojstni domačiji, ki je bila pripravljena skrbeti zanj, saj je bil na invalidskem vozičku. Domači so ga po povratku iz Amerike klicali stric George.
Poročen je bil z Vero Popovič Adlešič, ki je bila med obema vojnama primadona ljubljanske opere. Pela je vse najpomembnejše vloge, ki so prišle na oder v tem času. Po drugi svetovni vojni je bila predavateljica na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani.
Kljub bogastvu in vplivu je umrl tako kot se je rodil – v preprostem in skromnem okolju Adlešičev. O njegovi veličini na adlešiškem pokopališču priča le nekoliko večji družinski grob z napisom: »: DR. JURO ODVETNIK IN ŽUPAN LJUBLJANSKI« in pod reliefom prirejeni Prešernovi verzi: »LE ENA SE ŽELJA VAM JE IZPOLNILA / V ZEMLJI DOMAČI DA TRUPLO LEŽI.«
Izpolnila se mu ni niti njegova želja, da bi bil (kot mnogi drugi, ki Adlešičem niso dali prav veliko) imenovan za častnega občana Adlešič. Žal to ni mogoče niti posthumno.
