Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Na obronkih gozdnatih Gorjancev, točneje pot Špilarjevo špico, je potekala spominska proslava v spomin na padle borce 4. bataljona Cankarjeve brigade. 16. marca 1944, je na tem mestu v globokem snegu v jutranjih urah končalo svoja mlada življenja 113 partizanov, ki so prezimovali nad vasjo Javorovico. Po večernem partizanskem mitingu v vasi Vrhpolje so se partizani zatekli v svojo bazo, ki so jo v nočnih urah obkolili nemški in domobranski vojaki. Načrt za ta poboj je naredil domačin, Drago Furlan – Oran, ki je tudi vodil okoli dvesto domobrancev v bratomorni bitki in ubijal ranjene in ujete. Tu je bil tudi kapetan garnizije domobrancev v Novem mestu Vuk Rupnik. Obkoljeni niso imeli možnosti sprejeti boj in ne rešiti se iz obroča. Presenečenje je bilo preveliko. Komandant jih je povedel navzgor v breg, vendar so bili mitraljezi z ognjem neprebojni. Polegli so okoli ruševin cerkvice sv. Ožbolta. Tu je padlo 50 partizanov. Le malemu številu borcev je uspelo po globokem snegu doseči Pleterje in okoliške vasi kjer so jih skrili aktivisti.

Partizanska vojska je tako na Dolenjskem doživela eno največjih tragedij, ko je brat pobijal brata, eden v vlogi krvnika, drugi v vlogi ubitega, z titovko na glavi. Svojci in domačini, ki so po nekaj dneh prišli na mesto poboja, so nemi zrli v pobite, zgroženi, kaj so naredili domobranci, Slovenci, ki zdaj zahtevajo spravo in skupni spomenik sredi Ljubljane. Ali je tak krvav zločin med brati sploh mogoč? Danes večina padlih še vedno leži v kostnici na Javorovici. Tu so delegacije v času igranja žalostinke položili cvetje.

Na boj in poboj nemo opominja spomenik in dve vrsti rastočih smrek v travnem žlebu, ki se vije proti vasi, kot da bi tam doli korakali mladi fantje in dekleta, ljudje pa bi peli, kdo pa so ti mladi …

Letošnja pomlad se na gori komaj prebuja. Tu in tam je videti krpe zelenja, cvetočega teloha, drena, drnulje in forzicije v mejah okoli hiš. Narava še spi.

Organizacije borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja vztrajajo z vsakoletnimi spominskimi proslavami ohranjanja na dogodke v preteklosti, ki so naš ponos v sedanjosti in lahko zgodbe o junaštvu večine slovenskega prebivalstva v boju proti okupatorju.

Letošnja proslava je bila nekaj najlepšega, kar smo lahko doživeli na Javorovici v zadnjih letih. Slišati je bilo toliko lepega petja, recitacij pesmi in čudovitih govorov; ministrice Katičeve, župana Občine Šentjernej Rafka Luzarja, dr. Martina Premka, pesnice Kambičeve, Violete Tomičeve, učencev OŠ Šentjernej, domačega pevskega zbora in zanimiv splet besed povezovalke Elizabete Kušljan Gegič. Javorovica je bila ponovno naš ponos. Z nami so bili vojaki slovenske vojske v častni straži in igranju naše himne. Z bregov se je kot slap med poslušalce zlil spominski partizanski Gorjanski bataljon s pesmijo, harmonikarji in konjem sercem z minometom na svojem hrbtu. Bil je to pogled za mlajše Slovence, za naše otroke, vnuke. Tako bi spoznali lik partizana, borca za našo današnjo svobodo. Naš ponos.

Preberite še ...

· Zdravje

Posledice dolgih čakalnih dob so zaskrbljujoče

Vence so k spomeniku ponesli predstavniki občine, krajevne organizacije borcev, predstavniki ruske in kitajske vojne delegacije, kar potrjuje, da je bila partizanska vojska, zavezniška vojska zmagovalcev v 2. svetovni vojni legitimno priznana med državami, ki so se uprli nacizmu in fašizmu.

Morda danes kdo razmišlja, zakaj so padli milijoni vojakov in drugih žrtev v svetovnem kolapsu vojne. Zakaj je bilo zraven nekaj deset tisoč partizanov? Zakaj niso počakali, tako kot so želeli počakati domobranci, četniki, ustaši in se pridružiti zmagovitim vojakom zaveznikov na Koroškem, pri Trstu . To v letu 1945 ni bilo več možno. Po sestanku treh velikih na Jalti, Teheranu, so bili vsi, ki so nosili ob koncu vojne uniforme in orožje nacistov in fašistov, zapisani kazni. V večini primerih smrti po celotnem civilizacijskem svetu. To ni bilo maščevanje zmagovalcev, to je bila kazen za vse prelite solze, uboje, poboje, mučenja, trpljenje, uničena premoženja izmučenih ljudi, ki so se vračali iz taborišč, izgnanstva, internacije, prisilnega služenja Hitlerju.

Javorovica nad Šentjernejem ostaja v srcih mnogih kot trdnjava, kjer so se končale sanje mladih partizank in partizanov, ko so jih zbudili sovražnikovi rafali mitraljezov. Nič niso pomagale prošnje, ko so klicali po imenu znanca v domobranski uniformi. Milosti ni bilo! Ostale so le slike, ki so jih nekateri domobranci ponosno nosili pri sebi še potem, ko so se znašli v Teharjah in jim je sodbo izrekala ljudska oblast. Smrt, ta zla popotnica vseh nesmiselnih vojn za kapital, za oblast.

Na Javorovici je bila med petsto obiskovalci partizanka, tovarišica Miša, ki je v dnevu poboja ostala v patrulji tam proti Vahti in tako ostala živa. Slučaj in grenak nasmeh mladega dekleta v tisti pomladi. Danes boleč spomin na mnoge padle tovariše - cankarjevce.

Na obronkih Gorjancev bo vzcvetela pomlad. Pohodne poti bodo mnoge vodile mimo grobnice in spomenika na Javorovici. Mnogi bodo v grobnico in k spomeniku položili rdeč nagelj upora, morda češnjev cvet spomina in opomina, da takšnih dogodkov ne bi bilo več.

Galerija

Arhiv Lokalno.si