##IMAGE-3039554##

Mnogi, ki zgolj površno spremljajo življenje Romov na Dolenjskem, imajo vtis, kako ljubeč odnos imajo Romi do svojih otrok. Toda podatki, ki so jih zbrali v Zdravstvenem domu Kočevje, pričajo, da so romski otroci bistveno bolj ogroženi od neromskih ravno zaradi ravnanja njihovih staršev.

Pred desetimi leti je Nives Prelesnik, zdravnica tedaj zaposlena v otroškem dispanzerju v Zdravstvenem domu Kočevje, objavila raziskavo o zdravstveni problematiki romskih otrok na Kočevskem. Objava je na portalu slovenskapediatrija.si.

A podatki iz raziskave z otroškega dispanzerja v Kočevju pričajo o izrazito neodgovornem in ogrožajočem odnosu Romov do lastnih otrok. Tako so recimo ugotovili, da »zelo veliko romskih mam kadi, tako med nosečnostjo kot tudi kasneje«. Pozor, med dojenjem je kadilo kar 65 odstotkov romskih mater! Med neromskimi je bilo takšnih dobrih 20 odstotkov. V povprečju je bila starost romskih mater ob prvem porodu šele 17 let. Presenetljiv je bil podatek, da vedno manj romskih mater doji. Med tistimi iz raziskave je bilo doječih zgolj 45 odstotkov, med neromskimi je ta delež okoli 85 odstotkov.

Preberite še ...

· Prehrana · Oglas

Ribe naj bodo na jedilniku vsak teden

Skrb zbujajoči so tudi nadaljnji izsledki: »ugotavljamo, da so romski otroci pogosto žrtve prometnih nesreč, predvsem kot sopotniki. Navadno sedijo nepripeti na sprednjih sedežih s svojimi starši in ob morebitni nesreči tako utrpijo številne poškodbe«. Zaznali so še, da so romski otroci sprva zelo bistri, »nato pa se pojavijo večje razlike, saj slabše razumevajo pojme in prepoznavajo barve. Z zaostanki se srečujemo tudi na področju socializacije: ne poznajo skupinskih iger, ne umivajo si zob, ne rišejo in ne barvajo.«

Ker jih starši ne učijo umivanja zob, je tudi stanje njihovih zob zelo slabo, »saj že ob tretjem letu starosti zaradi zobne gnilobe ostanejo brez polovice zob. Vzrok za to je pretirano uživanje sladkih pijač čez dan in ponoči ter izredno slaba ustna higiena.«

Velika večina romskih otrok ne zaključi niti osnovne šole, imajo težave z motnjami zbranosti in hiperaktivnost. V šoli jim je sicer na voljo dodatna učna pomoč, vendar jo sprejmejo zelo neradi, saj gredo najraje čim prej domov. Pomenljiv je zapis zdravnice Prelesnikove proti koncu raziskave glede romskih otrok. »Sicer pa so večinoma bistri in bi z malce več truda in domače podpore dosegali boljši učni uspeh.« Kot je razvidno iz zapisanega, je podpora romskih staršev na Kočevskem za čim boljšo izobrazbo otrok njihova zadnja skrb.
 
Poznavalci pravijo, da so jim mnogi bolj vzor pri izvrševanju kaznivih dejanj in prejemanju socialne pomoči. In tako se žal začaran krog prenaša iz roda v rod, v Kočevju pa zaradi višje rodnosti pri Romih že dolgo tiktaka socialna bomba.