Ljudje ob Kolpi: Ivan Stariha-Janko
Ivan Stariha - Janko, narodni heroj
Rojen 14. decembra 1922 v Črnomlju, umrl 7. novembra 1942 v Dobrovljah (občina Braslovče)
Sin kmeta in občinskega uradnika iz Črnomlja je po osnovni šoli v domačem kraju nadaljeval izobraževanje na gimnaziji v Novem mestu. Takoj po okupaciji Jugoslavije je zapustil šolo (temu letniku so sicer priznali zaključek šole brez mature, a le tem, ki so v šoli ostali do konca) in se zaposlil v opekarni v Črnomlju. Takoj se je povezal s somišljeniki in se pripravljal na odpor. Prva akcija, v kateri je sodeloval kot diverzant, je bil neposrečen napad na bunker pri železniškem nadvozu Vranoviči pri Črnomlju 12. avgusta 1941. Takrat so tri različne skupine diverzantov pripravile koordinirano akcijo, ki pa ni pripeljala do željenega cilja – iztirjenja oskrbovalnega vlaka italijanske vojske (vsak dan ob isti uri je iz Ljubljane prišel oskrbovalni vlak za vojsko). Po tem dogodku je s skupinico Črnomaljcev odšel v partizane in se v glavnem zadrževal v taboru na Miklerjih (nekateri jim očitajo, da se preveč ukvarjajo z lovom in premalo z odporom). Izvedli so tudi diverzijo na rudnik Kanižarica in ukradli večjo količino eksploziva. Po napadu na Italijansko oskrbovalno posadko na cesti Griblje-Črnomelj 6. septembra 1941 (v kateri on ni sodeloval) se je zaradi razhajanja z mnenjem vodstva odločil zapustiti črnomaljsko četo, ki ji je poveljeval Lojze Fabjan, in odšel na Dolenjsko. Tukaj se je pridružil novomeški četi. To skupino je takrat zapustil tudi Srb Savo (v akciji pri Gribljah so ga v nepoznanem okolju pustili na cedilu in brez orožja ) ter se odločil pridružiti četnikom.
Janko je kot zagnan borec postal mitraljezec in je sodeloval v diverzijah na cestah okrog Novega mesta, Dvora in Straže, nekaj časa je bil na postojanki na Frati (takrat so jo ljudje imenovali za četniško utrdbo ...!?). Ko je prišel ukaz za koordiniran napad na nemško obmejno postojanko na Bučki, se ob dogovorjenem času zberejo le pripadniki novomeške in mokronoške čete. Na pohodu je popolnoma uničena radomeljska četa, belokranjska pa po nezmožnosti prečkanja Krke na povratku na Lazah. Zaradi spopadov na poti pa ni uspelo priti ne borovniški četi in ne štajerskemu bataljonu (poveljeval mu je Franc Rozman-Stane). Grosupeljska in stiška četa pa se zaradi sneženja na pot sploh nista odpravili in zanemarili povelje …
Novomeška in mokronoška četa sta tako sami v noči iz 2. na 3. november vseeno napadli postojanko in Janko je bil v bombaški trojki, ki ji je uspelo vdreti v kletne prostore postojanke, a je pri tem utrpel hude rane. Partizani niso uspeli zavzeti postojanke. Janko je potem kot ranjenec pozimi okreval v skrivališču v Novem mestu, nato pa je postal poveljnik mokronoške čete, kmalu zatem pa komandir II. čete štajerskega bataljona in se posebno izkazal v bojih okrog Primskovega in Stične. Po formiranju II. grupe odredov je bil imenovan za poveljnika I. bataljona (imenovan tudi Jankov bataljon). Sodeloval je v bojih okoli Stične, Muljave, na Jančah, Lučinah, Gabrški gori, Blegošu … Konec julija je postal operativni častnik I. bataljona savinjskega odreda. 10. septembra 1942 je prevzel dolžnost operativnega častnika v štabu II. grupe odredov. Sodeloval je v številnih spopadih na Štajerskem. Padel je v poskusu preboja iz nemškega obroča 7. novembra 1942 pri Sv. Joštu na Krešici pri Dobrovljah, star 19 let.
Tudi Jankova družina je med vojno precej pretrpela. Vsaj delno zagotovo tudi zaradi njegovih aktivnosti. Med italijansko ofenzivo v Rogu je padel brat Anton Zvonko, star 16 let. Oče Janko (občinski uradnik), mati Rozalija (rojena Doltar), sestra Olga in brat Franc pa so bili najprej internirani na Rabu, potem v Gonarsu, kjer je umrl oče. Po kapitulaciji Italije se je ostanek družine vrnil v Črnomelj, a ne v svojo hišo, saj je partizanska oblast to že dodelila beguncem iz Hrvaške. Zaradi težkega povojnega življenja (ne glede na dejstvo, da iz hiše izhaja narodni heroj, se je družina zelo težko prebijala skozi vsakdanje življenje) se je brat Franc odločil emigrirati v Avstrijo.
Odlikovanje narodnega heroja je bilo Janku Starihi podeljeno posthumno 20. decembra 1951.
Poleg dveh spomenikov v Črnomlju (postavljena slabih 200 metrov drug od drugega) nosi njegovo ime tudi pomembna ulica v Črnomlju. Osrednje spominsko obeležje na križišču Kolodvorske in Ulice heroja Starihe, pri nekdanjem hotelu Lovski rog, je postavljeno na mestu kjer je bila nekoč kapelica, a je bila moteča in so jo oblasti odstranile.
