Ljudje ob Kolpi: Viktor Skubic
##IMAGE-4064103##
Viktor Skubic, zdravnik
Rojen 19. aprila 1845 v Črnomlju, umrl 27. januarja 1892 v Požarevcu, Srbija
V zakonu črnomaljskega gostilničarja Janeza Ivana Skubica in Marije (roj. Puhek) se je rodilo osem otrok. Prvorojenec Viktor je po končani gimnaziji v Novem mestu nadaljeval šolanje na dunajski medicinski fakulteti. Med študijem se zbliža z Ano iz pomembne dunajske družine Winter (mama je madžarska grofica, oče gradbeni inženir). Winterjevi se začasno preselijo v Beograd, saj je oče glavni projektant železniške proge Beograd-Niš. Očitno je bila ljubezen velika, saj se jim Viktor, ne da bi dokončal študij medicine, pridruži v Srbiji, kjer se 1970 leta v Požarevcu poroči z Ano. Tukaj je opravljal službo nižjega zdravnika, nato pa se vrne k študiju, ki ga konča v nemški Jeni in postane doktor medicine in s tem višji zdravnik. Imenovan je za upravnika bolnišnice v Požarevcu. V zakonu se jima rodi šest otrok, štirje sinovi in dve hčerki (ena umre ob rojstvu). Dva sinova, Milan in Vladimir, postaneta častnika srbske vojske; podpolkovnik Milan pade 1818 na solunski fronti, Vladimir, ki je prav tako udeleženec solunske fronte pa je hudo ranjen in izgubi oko. Vojaško kariero nadaljuje in se upokoji kot brigadni general jugoslovanske vojske. Dva Viktorjeva sinova pa sta farmacevta (Dušan z apoteko v Gornjem Milanovcu in Dragoljub z apoteko v avstrijskem Gradcu). Hči Olga s poroko prevzame priimek Kostić. Eden od sinov (ali Milan ali Dragoljub – nasprotujoči podatki) se ukvarja tudi z bančništvom in je pod psevdonimom »Simo« znan kot veseljak in playboy. Med drugim je zgradil »Vilo Skubic« v Vrnjački banji, ki med drugo svetovno vojno postane skrivališče generala Vladimirja in zatočišče slovenskih sorodnikov Skubic, ki so izgnani v Srbijo.
Viktor je kot pripadnik srbske vojske (ni jasno, ali kot prostovoljec ali rezervist) sodeloval v srbsko-turških vojnah v letih 1876-1878, za kar je prejel medaljo srbskega kralja Milana I. Obrenovića. Zagotovo pa je med srbsko-bolgarsko vojno 1885-1886 zdravnik Skubic vpoklican v srbsko vojsko kot rezervist in bil tako uradno prvi Belokranjec, ki je »prelival kri za Srbijo«. Že pred njim pa sta bila od leta 1864 v srbski vojski kot prostovoljca slovenska zdravnika Štefan Nedog, sanitetni podpolkovnik (najvišji možni čin v saniteti srbske vojske) iz Vogričevcev pri Ljutomeru, in Ivan Kovač, sanitetni major iz Gornjega Križa pri Žužemberku. V balkanskih vojnah pa kot prostovoljci sodelujejo številni slovenski prostovoljci, tudi zdravniki. Viktor ostane v vojaški službi kot kapetan in v sanitetni službi opravlja različne dolžnosti.
Mogoče še zanimivost iz Viktorjevega življenja: V Srbiji je živel v pravoslavnem okolju, a ostal katolik. Nekoč se je pozno ponoči vračal z obiska pri pacientu in zašel v težave, saj je konj z zapravljivčkom zapeljal globoko v močvirje, iz katerega ni bilo rešitve. Viktor se je že začel poslavljati od življenja in se je bogu zaobljubil, da bo, če se po čudežu reši, prestopil v pravoslavje. Nekako mu uspe porezati jermenje na vozu in konj, rešen vprege, ga samega vendarle izvleče iz globokega blata. Zaobljubo je izpolnil.
Umrl je zelo zgodaj, star komaj 46 let, zaradi posledic hudih ran.
Rodovnik družine Skubic sta raziskala in popisala Borut Skubic in zgodovinar generalmajor Marjan F. Kranjc - menda vse do leta 1600. Žal je bila mogočna hiša »Skubcovih« v »Ajdovem zrnu« (ki zdaj to ni več …) starega Črnomlja pred nekaj leti podrta (fotografija je iz let med obema vojnama), lani je sledilo še podiranje »urarjeve hiše« ... O Ajdovem zrnu v Črnomlju bomo govorili le še ob obujanju spominov ali prebiranju zgodovinskih knjig. Sedanje parkirišče na tem mestu bo težko doseglo slavo nekdanje arhitekturne posebnosti starega mesta.
