Mesec maj in junij sta rezervirana za obletnice valet in mature. To so ponovna srečanja mladih ljudi v zreli, tudi pozni dobi življenja. Lepo se je srečevati z mladostjo, ki je dobila novo podobo sošolcev in spominov na skupni čas mladosti. Že vabila nas ponesejo v spominjanje na tisti čas, na sošolce in sošolke, ki so po svoje krojile tvojo mladost. To je bil čas, ko je bilo vse lahko, zanimivo, polno izzivov. Nekateri so dogajanja vodili, sodelovali, drugi pa gledali od strani in se počutili malo odrinjeni. Zato se teh srečanj veselimo, ker bomo v svojih sošolcih in sošolkah prepoznali malo spremenjene, drugačne ljudi. Od položaja v razredu je odvisna tudi odzivnost na vabila. Mnogi si srečanja ne želijo, ker so spomini na leta šolanja težki, slabi. Večina pa je prerasla zamere in se veseli snidenja z ljudmi svoje mladosti. Naj živijo spomini!

V razredu se vedno najde nekdo, ki poskrbi za vabila in organizira čas in prostor za srečanje. Že samo vabilo izzove navdušenje in pričakovanje dobi prave slike in podobe tega časa slovesa. Ob srečanjih prepoznavamo obraze, nasmehe in nove podobe ljudi, ki so z nami delili važen čas odraščanja. Tako mine večer ali dan, ko smo spet mladi, saj nas spomini ohranjajo mlade. Srečno in nasvidenje naslednje leto ali čez pet, deset let! Ostane prijazen in lep občutek.

Toda dijaki in dijakinje 4.b razreda Ekonomske srednje šole Novo mesto so v Zbornikov spominov ob 60. obletnici mature povzeli vse lepe trenutke srečanj. Taka sta tudi Zbornika ob 40. in 50. obletnici mature. Letos se jih je tega srečanja udeležilo 15. Prava zakladnica spominov in dokument časa naše mladosti so. V teh spominih se najdemo vsi iz vseh krajev, saj smo doživljali podobne stvari, ker smo rasli v skupnem času. Naša skupna doživetja na obletnicah mature odkrivajo, kako je bil to čas neizmerne svobode, radosti , hrepenenja, skupnih delovnih in drugih akcij, ki bogatijo naše spomine.

Seveda bi brez Neži Cigler But in njenih zapiskov kronike doživetij in odzivov sošolcev ne bilo. Zaradi njene vnetosti in želje za lepimi spomini so se potrudili vsi sošolci in zapisali svoja doživetja, spoznanja in neodkrite hudomušnosti v razredu. Tako na srečanjih ponovno doživljajo svoje šolanje. Z lepimi spomini nanje so se odzvali tudi njihovi bivši profesorji, ki so spet spoznali, da so učili ustvarjalne in dobre ljudi. Pri teh zapisih je vidna nadarjenost za pisanje njihove sošolke, že takrat pesnice Rezke Povše. Sedaj jih ob srečanjih obdaruje s svojimi knjigami in dokazuje, da je njena moč besede, spete v blagoglasje, tudi po teh letih le še boljša. Vsa srečanja so dobro dokumentirana, saj je Nežkin brat Peter vse to poslikal in s fotografijami obogatil vse Zbornike. Nič od tega pa se ne bi zgodilo, da nimajo med sabo Toneta Vesela, lastnika Tiskarne Vesel d. o. o. Novo mesto. Letošnjo naslovnico je oblikovala Nežkina in Tonetova hči Mojca Gomišček Vesel. Tako družinsko povezani so ustvarili 368 strani spominov. Veselje jih je prebirati in se spominjati tudi svojih dijaških dni, ki v maju ali juniju dobijo nove razsežnosti. Na njihovih zanimivih krajih druženja je njihova srečanja veliko veselje, dogodek tudi za gostitelje, saj takih srečanj ni veliko. Verjetno tudi zbornikov obletnic matur najbrž ni veliko.

Vesela sem, da sem smela to veselje užiti tudi sama, ki sem svojo maturo in obletnice doživljala na severu te naše domovine, na Koroškem.