Miklavžev pohod
Tretji Miklavžev pohod je bil zaradi vremena prestavljen za en teden. Ravno prav, saj je bil 15. december prav lep in sončen dan. Sveti Miklavž (Nikolaj) je eden najbolj priljubljenih svetnikov. Častijo ga mornarji, brodarji, čolnarji in splavarji, zato so Miklavževe cerkve zidali največkrat ob vodi.
Tudi mi smo hodili iz Žužemberka po desnem bregu reke Krke do Soteske, tam prečili Krko in se po levem bregu vrnili iz Soteske v Žužemberk. Okrog dvajset pohodnikov se je zbralo pred žužemberskim gradom. Odšli smo mimo gradu v dolino proti Krki in čez most do cerkvice svetega Miklavža. To je najstarejša cerkev v Suhi krajini, ki je poslikana s freskami. Najstarejša freska je iz 14. stoletja in prikazuje Jezusa, ki hodi po gladini jezera v Nazaretu. Najbolj ohranjene so poslikave iz 15. soletja, slikarja Janeza Ljubljanskega.
Po kratki predstavitvi cerkvice smo nadaljevali po asfaltni cesti proti Stavči vasi. Na Jami smo se ustavili pri Valeriji, ki nas je počastila s kačjo slino, čajem, piškoti in pravo črno kavo. Tudi v Podgozdu smo imeli kratek počitek in pogostitev pri Nataši. Potem smo drobili makadam mimo razvalin starega soteškega gradu prav do dvorca Soteska. Tu smo v prostorih PGD Soteska olajšali svoje nahrbtnike za doma pripravljeno malico. Soteškemu dvocu so obnovili vhodni stolp, ki ponosno izstopa iz starih sramežljivih zidov, ki jih je z leti obrasel bršljan in jih skriva pred radovednimi pogledi mimoidočih. Med potjo so se nam pridružili še drugi pohodniki, ki so prikapljali med potjo iz hiš ob cesti.
Dan se je začel obračati proti večeru in morali smo nadaljevati. Desetino pohodnikov so gasilci PGD Soteska odpeljali v Žužemberk, mi z zadosti pohodniške volje pa smo se povzpeli proti vasi Drenje. To je bil najdaljši in najbolj strm klanec na naši poti. Sredi vasi smo se obrnili v dolino, ker naj bi bila pot po trasi suhokranjskega vodovoda že zelo zaraščena in skoraj neprehodna. Vinkov vrh je ostal za katero drugo pohodniško akcijo. Ko je zmanjkalo asfalta, smo po kolovozu prišli do glavne ceste Soteska - Dvor in se dva koraka prej usmerili po skoraj nevidni stezi spet malo navzgor. Vzporedno s cesto smo pot bolj priplezali, kot prehodili mimo zidanic v Kotih. Tudi malo po brezpotju. Stare pohodne poti niso več v uporabi in so se počasi izgubile med grmovjem in drevesi. Spet smo prišli do ceste, a smo jo mahnili kar ob travniku do Podšenpavla, kot pravijo vinorodni gorici pod cerkvijo svetega Pavla v Vinkovem vrhu in nad pokopališčem v Kotih.
V Ludvikovi zidanici smo imeli spet večji postanek s polovičnimi, zgoraj odprtimi, sendvički in kapljico domačega cvička. Na mizi so bili tudi drugi izdelki iz domačega grozdja. Če bi takrat prišel kdo s harmoniko, bi bili še zdaj tam. A pot nas je klicala po asfaltu proti Dvoru in spet v hrib mimo Sadinje in Trebče vasi do Naralovega pila. To obeležje je napravil Naralov Jožko, ko se je živ vrnil iz vojaške službe v tujini. Ni še bilo konec pohoda. Ko smo prišli mimo Zafare v Žužemberk, nas je bilo samo še peščica, saj so nekateri med potjo odkapljali domov.
S pomočjo Turističnega društva Suha krajina, Planinske skupine Dvor in PGD Soteska smo prehodili 24 kilometrov in nismo bili sami Kranjčani. Z nami so bili tudi pohodniki iz drugih krajev. Kako so izvedeli za naš pohod, naj ostane uganka. Kdor jo bo rešil, gre lahko naslednjič z nami.
